V slovenski različici Konvergenčnega poročila niso vsa poglavja. Celotno poročilo je objavljeno v angleščini na spletnem mestu ECB.

1 Uvod

Euro je doslej uvedlo že 20 od 27 držav članic EU. To poročilo obravnava šest od sedmih držav članic, ki še niso sprejele enotne valute, in sicer Bolgarijo, Češko, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko. Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) te države zavezuje k uvedbi eura, kar pomeni, da si morajo prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih meril.^[1] Danska, sedma država članica, je Svet Evropske unije (Svet EU) leta 1992 obvestila, da ne namerava sodelovati v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (EMU).^[2] To pomeni, da se konvergenčno poročilo za Dansko pripravi samo, če to zahteva. Ker takšna zahteva ni bila vložena, Danska v tem poročilu ni zajeta.

Z izdelavo tega poročila ECB izpolnjuje zahtevo iz člena 140 Pogodbe. Člen 140 navaja, da najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Komisija in Evropska centralna banka poročata Svetu EU o »napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije«. Šesterica držav, obravnavanih v tem poročilu, je bila pregledana v okviru rednega dvoletnega cikla. Evropska komisija je prav tako pripravila poročilo, obe poročili pa se vzporedno predložita Svetu EU.

ECB v tem poročilu uporablja enak okvir kot v prejšnjih konvergenčnih poročilih. Proučuje, ali je šest obravnavanih držav doseglo visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence, ali je njihova nacionalna zakonodaja skladna s Pogodbo ter Protokolom o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB), pa tudi, ali izpolnjujejo zakonske zahteve, ki njihovim nacionalnim centralnim bankam omogočajo, da se vključijo v Eurosistem.

Pregled ekonomske konvergence je zelo odvisen od kakovosti in neoporečnosti uporabljenih statističnih podatkov. Na pripravo in sporočanje statističnih podatkov ne smejo vplivati politični dejavniki ali politično vmešavanje. Države članice EU so bile zato pozvane, da kakovost in neoporečnost svojih statističnih podatkov obravnavajo kot visoko prednostno nalogo, da pri pripravi statističnih podatkov zagotovijo ustrezen sistem varovalk in kontrol, na statističnem področju pa uporabljajo ustrezne minimalne standarde. Ti so izredno pomembni pri krepitvi neodvisnosti, poštenosti in odgovornosti nacionalnih statističnih uradov ter povečujejo zaupanje v kakovost javnofinančne statistike (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

S 4. novembrom 2014 je postalo obvezno, da se vsaka država članica EU, katere odstopanje je odpravljeno, najkasneje na dan uvedbe eura pridruži tudi enotnemu mehanizmu nadzora (EMN).^[3] Na ta dan za to državo začnejo veljati vse z EMN povezane pravice in obveznosti. Zato je izjemno pomembno, da se izvedejo ustrezne priprave. Predvsem je treba opraviti celovito oceno bančnega sistema države članice, ki se pridružuje euroobmočju in torej tudi EMN.^[4] Bolgarija je trenutno edina država članica, ki sodeluje v EMN v okviru tesnega sodelovanja, vzpostavljenega z ECB kot del zaveze države, da se hkrati pridruži bančni uniji in mehanizmu deviznih tečajev (ERM II).^[5] Okvir za tesno sodelovanje s centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) je začel veljati 1. oktobra 2020, potem ko so bili izpolnjeni potrebni nadzorni in zakonodajni pogoji. Na ta datum je ECB prevzela odgovornost za (i) neposredni nadzor pomembnih institucij v Bolgariji, (ii) skupne postopke v zvezi z vsemi nadzorovanimi subjekti ter (iii) pregled nad nadzorom manj pomembnih institucij, ki jih še naprej nadzira nacionalni nadzornik. Bančni nadzor v ECB in Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) sta z zelo tesnim medsebojnim sodelovanjem zagotovila nemoteno vključitev obeh pristojnih nacionalnih organov v EMN.^[6]

Struktura tega poročila je naslednja. V poglavju 2 je opisan okvir za oceno ekonomske in pravne konvergence. Poglavje 3 podaja horizontalen pregled glavnih vidikov ekonomske konvergence, v poglavju 4 pa so povzetki po posameznih državah, kjer so opisane glavne ugotovitve o ekonomski in pravni konvergenci. Poglavje 5 (glej angleško izdajo konvergenčnega poročila) podrobneje preučuje stanje ekonomske konvergence v vsaki od šestih obravnavanih držav članic EU. V poglavju 6 (v angleški izdaji) so predstavljeni konvergenčni kazalniki in statistična metodologija za njihovo pripravo. V poglavju 7 (prav tako samo v angleški izdaji) pa je ocenjena združljivost nacionalne zakonodaje vsake od obravnavanih držav članic, vključno s statutom nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe.

2 Okvir za analizo

2.1 Ekonomska konvergenca

Za pregled stanja ekonomske konvergence v državah članicah EU, ki želijo uvesti euro, uporablja ECB enoten okvir za analizo. Ta je bil v enaki obliki uporabljen v vseh konvergenčnih poročilih Evropskega monetarnega inštituta (EMI) in ECB ter v prvi vrsti temelji na določbah Pogodbe, ki jih ECB uporablja pri analizi gibanj na področju cen, javnofinančnega salda, stopnje javnega dolga, deviznega tečaja in dolgoročnih obrestnih mer ter drugih dejavnikov, pomembnih za gospodarsko integracijo in konvergenco. Enotni okvir za analizo temelji tudi na sklopu dodatnih ekonomskih kazalnikov za pretekla in prihodnja obdobja, ki so lahko koristni pri podrobnejšem preverjanju trajnosti konvergence. Nekateri elementi tega okvira so bili sčasoma izboljšani. Pregled države članice na podlagi vseh teh dejavnikov daje tudi pomembne informacije, na podlagi katerih bo mogoče zagotoviti, da bo njena integracija v euroobmočje potekala brez večjih težav. V okvirjih od 1 do 5 spodaj so navedene zakonske določbe ter metodološka pojasnila glede tega, kako jih uporablja ECB.

Za zagotovitev kontinuitete in enakega obravnavanja to poročilo temelji na načelih, opredeljenih v prejšnjih poročilih, ki jih je objavila ECB. Tako se ECB (in pred njo EMI) pri uporabi konvergenčnih meril opira na nekaj vodilnih načel. Prvo med njimi je, da se posamezna merila razlagajo in uporabljajo brez odstopanja. Razlog za to načelo je dejstvo, da morajo merila zagotoviti, da v euroobmočju sodelujejo samo tiste države članice, v katerih gospodarske razmere omogočajo ohranjanje stabilnosti cen in povezanost euroobmočja. Drugič, konvergenčna merila predstavljajo koherenten in integriran sklop, zato morajo biti izpolnjena vsa. Pogodba našteva merila enakovredno in ne predvideva hierarhije. Po tretjem načelu morajo biti konvergenčna merila izpolnjena na podlagi dejanskih podatkov in ne na podlagi napovedi. Četrto načelo določa, da mora biti uporaba konvergenčnih meril dosledna, transparentna in preprosta. Poleg tega je pri presoji skladnosti s konvergenčnimi merili bistvena trajnost, saj mora biti dosežena konvergenca trajna in ne le trenutna. Pregledi po državah zato podrobno obravnavajo trajnost konvergence.

Gospodarska gibanja v obravnavanih državah članicah se tako presojajo z vidika preteklih gibanj, načeloma v zadnjih desetih letih. Na ta način je lažje ugotoviti, v kolikšni meri so sedanji rezultati posledica resničnih strukturnih prilagoditev, kar nato omogoča natančnejšo oceno trajnosti ekonomske konvergence.

Poleg tega se v ustreznem obsegu uporablja tudi pogled v prihodnost. Pri tem je treba še posebej opozoriti na dejstvo, da je trajnost ugodnih gospodarskih gibanj ključno odvisna od ustreznih in dolgoročnih odzivov politik na sedanje in prihodnje izzive. Pri spodbujanju cenovne stabilnosti in vzdržne gospodarske rasti v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju so bistveni tudi dobro upravljanje in vodenje, učinkovite institucije ter vzdržne javne finance. Gledano v celoti je trajnost ekonomske konvergence odvisna od tega, ali si je država zagotovila dober izhodiščni položaj, ima učinkovite institucije, je odporna proti šokom in po uvedbi eura izvaja ustrezne politike.

Enotni okvir se za vsako od šestih obravnavanih držav članic EU uporablja posebej. Zato je treba presoje, ki se osredotočajo na uspešnost vsake posamezne države članice, v skladu z določbami člena 140 Pogodbe obravnavati ločeno.

Presečni datum za statistične podatke v tem konvergenčnem poročilu je 19. junij 2024. Statistične podatke za oceno konvergenčnih meril zagotavlja Evropska komisija (glej poglavje 6 ter tabele in grafe v angleški izdaji poročila), ki v primeru deviznih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer sodeluje z ECB. V dogovoru s Komisijo je referenčno obdobje za merilo cenovne stabilnosti in merilo dolgoročnih obrestnih mer od junija 2023 do maja 2024. Referenčno obdobje za devizni tečaj pa je od 20. junija 2022 do 19. junija 2024. Zgodovinski podatki o javnofinančnem položaju zajemajo obdobje do leta 2023. V poročilu so upoštevane tudi napovedi iz različnih virov ter druge informacije, ki so pomembne pri preverjanju trajnosti konvergence v prihodnje. V tem poročilu sta upoštevana tudi pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije, objavljena 15. maja 2024, in poročilo Evropske komisije o mehanizmu opozarjanja 2024, objavljeno 21. novembra 2023. Razširjeni svet ECB je poročilo sprejel 21. junija 2024.

To konvergenčno poročilo upošteva tudi vpliv ruske vojne agresije proti Ukrajini na oceno konvergence. Leta 2021 so cene energentov, še posebno plina, že začele zelo močno rasti, kar je bilo deloma posledica ruskega omejevanja dobave plina v Evropo. Ruska invazija na Ukrajino proti koncu februarja 2022 je prispevala k skokovitemu porastu cen energentov in hrane ter povzročila precejšnje javnofinančne pritiske, motnje v trgovinski menjavi in povečano negotovost. Ta dogajanja so prizadela EU, saj je še vedno okrevala po posledicah pandemije COVID-19. Države z večjo energetsko odvisnostjo od Rusije in s predhodno močnejšimi trgovinskimi povezavami z Rusijo so bile bolj prizadete kot druge države. Zaradi razmeroma kratkega časovnega razmaka je težko zanesljivo sklepati o tem, kako bo to vplivalo na srednjeročno in dolgoročno konvergenco, kar je odvisno tudi od prihodnjega poteka ruske vojne proti Ukrajini in od nadaljnjih geopolitičnih dogajanj. Del konvergenčne ocene, ki se nanaša na prihodnja gibanja, je zato bolj negotov kot običajno.

Zakonske določbe o cenovnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so na kratko predstavljene v okvirju 1.

Povprečna stopnja inflacije (HICP) v 12-mesečnem referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 se presoja glede na ekonomsko uspešnost države pri doseganju cenovne stabilnosti v zadnjih desetih letih. To omogoča podrobnejše preverjanje vzdržnosti cenovnih gibanj v obravnavani državi. Pri tem je posebna pozornost namenjena usmeritvi denarne politike, zlasti temu, ali so si denarne oblasti v prvi vrsti prizadevale za doseganje in ohranjanje cenovne stabilnosti, ter vprašanju, ali so tudi druga področja ekonomske politike prispevala k doseganju tega cilja. Poleg tega so upoštevani tudi vplivi makroekonomskega okolja na doseganje cenovne stabilnosti. Cenovna gibanja so ocenjena glede na ponudbo in povpraševanje, pri čemer je pozornost namenjena dejavnikom, kot so stroški dela na enoto proizvoda in uvozne cene. Upoštevana so tudi gibanja drugih pomembnih cenovnih indeksov. Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, so predstavljena možna inflacijska gibanja v prihodnjih letih ter napovedi najpomembnejših mednarodnih organizacij in tržnih udeležencev. Obravnavani so tudi institucionalni in strukturni vidiki, ki so pomembni za ohranjanje ugodnega okolja za stabilnost cen po sprejetju eura.

Zakonske določbe o javnofinančnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so skupaj s postopkovnimi vprašanji predstavljene v okvirju 2.

V zvezi z vzdržnostjo javnih financ se rezultat v referenčnem letu 2023 pregleda z vidika uspešnosti obravnavane države v zadnjih desetih letih. Najprej se preuči gibanje deleža primanjkljaja v BDP. Pri tem je priporočljivo upoštevati dejstvo, da na spremembo letnega deleža primanjkljaja v državi običajno vplivajo številni temeljni dejavniki. Ti so pogosto razdeljeni na eni strani na »ciklične učinke«, ki odražajo odziv primanjkljaja na spremembe v gospodarskem ciklu, in na drugi strani na »neciklične učinke«, ki pogosto odražajo strukturne ali stalne prilagoditve javnofinančne politike. Neciklični učinki, kot so kvantificirani v tem poročilu, niso nujno samo odraz strukturnih sprememb v javnofinančnem položaju, saj zajemajo tudi začasne učinke na javnofinančni saldo, ki izhajajo iz vpliva ukrepov politik in posebnih dejavnikov.

Kot naslednji korak se obravnava gibanje deleža javnega dolga v tem obdobju skupaj z dejavniki, ki so vplivali nanj. Ti dejavniki so razlika med nominalno rastjo BDP in obrestnimi merami, primarni saldo ter prilagoditev med primanjkljajem in dolgom. Ta pogled lahko zagotovi dodatne informacije o tem, v kolikšni meri je makroekonomsko okolje, zlasti kombinacija rasti in obrestnih mer, vplivalo na dinamiko dolga. Ob tem je obravnavana tudi struktura javnega dolga, kjer so podrobneje obravnavani zlasti deleži dolga s kratkoročno dospelostjo in devizni dolg ter njihova gibanja. Primerjava teh deležev s trenutno ravnijo javnega dolga lahko pokaže občutljivost javnofinančnega salda na spremembe deviznih tečajev in obrestnih mer.

V obdobju 2020–2023 je bila aktivirana splošna odstopna klavzula iz Pakta EU za stabilnost in rast. To je državam omogočilo, da so v okviru pakta sprejele potrebne ukrepe za usklajevanje politik v kontekstu pandemije in ruske invazije na Ukrajino. Klavzula je tako omogočila odstopanje od proračunskih zahtev, ki bi veljale običajno.

Aprila 2024 je začel veljati reformirani Pakt za stabilnost in rast, s čimer so se spremenila pravila o začetku postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem na podlagi dolga. Cilj reformiranih pravil je zaščititi vzdržnost javnega dolga in proticiklično naravnanost fiskalne politike, sprejeti bolj srednjeročen pristop k proračunskim politikam ter med drugim doseči tudi okrepitev nacionalne odgovornosti v zvezi z okvirom. Pravila tudi upoštevajo, da se lahko reforme, naložbe in fiskalna vzdržnost medsebojno krepijo in jih je zato treba spodbujati. Nazadnje je cilj pravil tudi zagotovitev učinkovitejšega izvrševanja.^[12] Medtem ko ostajajo pravila o uvedbi postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem na podlagi primanjkljaja večinoma nespremenjena, so se pravila o uvedbi postopka zaradi dolga spremenila, kot je opisano v okvirju 2. V letu 2024 na podlagi rezultatov za leto 2023 ni bil sprožen noben postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem zaradi dolga, saj bodo nacionalni fiskalno-strukturni načrti – kot del reformiranega javnofinančnega okvira EU – objavljeni šele jeseni 2024, ki bodo zajemali javnofinančne strategije od leta 2025 dalje.

Kar zadeva v prihodnost usmerjeno perspektivo, so upoštevane nedavne napovedi Evropske komisije za obdobje 2024–2025 ter ocena dolgoročnih izzivov glede vzdržnosti dolga. Sem sodijo zlasti obeti glede proračunskega salda in stopnje javnega dolga na podlagi trenutnih javnofinančnih politik. Poleg tega so izpostavljeni še dolgoročni izzivi za vzdržnost proračunskega stanja ter širša področja, kjer je potrebna konsolidacija, zlasti tista, ki se nanašajo na javne dokladne pokojninske sisteme v povezavi z demografskimi spremembami ter na potencialne obveznosti, ki jih je prevzela država. Za razliko od prejšnjih poročil ocena ne bo zajemala srednjeročnih proračunskih načrtov držav, kot so predstavljeni v letnih konvergenčnih programih. Razlog je v tem, da bodo države v skladu z novimi javnofinančnimi pravili pripravile podrobne srednjeročne proračunske načrte v okviru nacionalnih fiskalno-strukturnih načrtov, ki jih bodo morale pripraviti do približno 20. septembra 2024. V teh načrtih je treba predstaviti gibanje neto odhodkov, ki zajema obdobje vsaj štirih let, in opredeliti fiskalne strategije države od leta 2025 dalje.

V okvirju 3 so navedene zakonske določbe glede tečajnih gibanj in njihova uporaba s strani ECB.

Poleg sodelovanja v ERM II in gibanja nominalnega tečaja v primerjavi z eurom v obravnavanem obdobju se na hitro pregledajo tudi podatki, ki kažejo vzdržnost trenutnega deviznega tečaja. Ti podatki so izpeljani iz gibanja realnega dvostranskega in efektivnega tečaja ter tekočega, kapitalskega in finančnega računa plačilne bilance. Pregleda se tudi gibanje bruto zunanjega dolga in neto stanja mednarodnih naložb v daljšem obdobju. V razdelku o tečajnih gibanjih je obravnavana tudi stopnja povezanosti države z euroobmočjem. Ta ocena zajema integracijo zunanjetrgovinske menjave (izvoz in uvoz) kot tudi finančno integracijo. V razdelku o tečajnih gibanjih se po potrebi poroča tudi o tem, ali je obravnavana država v dveletnem referenčnem obdobju prejela likvidnostno pomoč centralne banke ali plačilnobilančno podporo. Upošteva se tako dejanska kot tudi preventivna pomoč.

V okvirju 4 so navedene zakonske določbe o gibanju dolgoročnih obrestnih mer in njihova uporaba s strani ECB.

Kot je navedeno zgoraj, se Pogodba izrecno sklicuje na »trajnost konvergence«, ki se odraža v ravni dolgoročnih obrestnih mer. Zaradi tega so gibanja v referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 ocenjena glede na gibanje dolgoročnih obrestnih mer v zadnjih desetih letih (oziroma v obdobju, za katerega so na voljo podatki) ter glede na glavne dejavnike, ki določajo razliko v primerjavi s prevladujočimi povprečnimi dolgoročnimi obrestnimi merami v euroobmočju. V referenčnem obdobju so na slednjo lahko nekoliko vplivale visoke premije za tveganje v posameznih državah euroobmočja. Zato se za primerjavo uporablja tudi donosnost dolgoročnih državnih obveznic euroobmočja z boniteto AAA (tj. dolgoročna donosnost, kot jo kaže krivulja donosnosti, ki vključuje države euroobmočja z boniteto AAA). Kot ozadje analize poročilo vključuje tudi informacije o velikosti in razvoju finančnega trga. Pri tem se uporabljajo trije različni kazalniki (stanje dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale nefinančne družbe, tržna kapitalizacija in krediti denarnih finančnih institucij domačemu nefinančnemu zasebnemu sektorju), ki skupaj tvorijo merilo velikosti finančnega trga v posamezni državi.

Člen 140(1) Pogodbe obenem zahteva, da to poročilo upošteva tudi več drugih relevantnih dejavnikov (glej okvir 5). V tej zvezi je 13. decembra 2011 začel veljati okrepljeni okvir ekonomskega upravljanja v skladu s členom 121(6) Pogodbe s ciljem zagotoviti tesnejšo uskladitev ekonomskih politik in trajnostno konvergenco ekonomskih učinkov držav članic EU. V okvirju 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe in način, kako ECB pri ocenjevanju konvergence obravnava zgoraj omenjene dodatne dejavnike.

2.2 Združljivost nacionalne zakonodaje s Pogodbama

2.2.1 Uvod

Člen 140(1) Pogodbe zahteva, da ECB (in Evropska komisija) najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poroča Svetu o napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. Ta poročila morajo vključevati preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje vsake države članice z odstopanjem, vključno s statutom njene NCB, s členoma 130 in 131 Pogodbe ter zadevnimi členi Statuta. Navedena obveznost držav članic z odstopanjem iz Pogodbe se imenuje tudi »pravna konvergenca«.

ECB pri ocenjevanju pravne konvergence ni omejena le na formalno oceno besedila nacionalne zakonodaje, temveč lahko presoja tudi, ali je implementacija zadevnih določb skladna z duhom Pogodb in Statuta. ECB je še posebej pozorna na kakršne koli znake pritiska na organe odločanja NCB katere koli države članice, kar ne bi bilo skladno z duhom Pogodbe glede neodvisnosti centralnih bank.

ECB meni tudi, da morajo organi odločanja NCB delovati nemoteno in trajno. V zvezi s tem imajo pristojni organi držav članic zlasti dolžnost, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo pravočasno imenovanje naslednika v primeru, da se mesto člana organa odločanja NCB izprazni^[15].

ECB bo pozorno spremljala vsa dogajanja pred izdajo pozitivne končne ocene, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je nacionalna zakonodaja države članice združljiva s Pogodbo in Statutom.

Države članice z odstopanjem in pravna konvergenca

Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija in Švedska, katerih nacionalna zakonodaja se preučuje v tem poročilu, imajo vse status države članice z odstopanjem, kar pomeni, da še niso sprejele eura. Švedski je bil status države članice z odstopanjem dodeljen z odločbo Sveta iz maja 1998^[16]. Kar zadeva druge države članice, člena 4^[17] in 5^[18] aktov o pogojih pristopa določata, da vsaka od teh držav članic od dne pristopa sodeluje v ekonomski in monetarni uniji kot država članica z odstopanjem v smislu člena 139 Pogodbe.

To poročilo ne zajema Danske, ki je država članica s posebnim statusom, ki še ni sprejela eura. Protokol (št. 16) o nekaterih določbah, ki se nanašajo na Dansko, priložen k Pogodbama, določa, da ob upoštevanju uradnega obvestila, ki ga je vlada Danske dala Svetu 3. novembra 1993, za Dansko velja izjema in se postopek za odpravo odstopanja sproži samo na zahtevo Danske. Ker se člen 130 Pogodbe za Dansko uporablja, mora Danmarks Nationalbank izpolniti zahteve glede neodvisnosti centralne banke. V Konvergenčnem poročilu EMI iz leta 1998 je bilo ugotovljeno, da je bila ta zahteva izpolnjena. Zaradi posebnega statusa Danske konvergenca na Danskem od leta 1998 ni bila ocenjena. Dokler Danska ne bo uradno obvestila Sveta, da namerava sprejeti euro, pravna integracija centralne banke Danmarks Nationalbank v Eurosistem ni potrebna niti ni treba prilagoditi danske zakonodaje.

Cilj ocenjevanja pravne konvergence je Svetu olajšati odločitev o tem, katere države članice izpolnjujejo »svoj[e] obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije« (člen 140(1) Pogodbe). Na pravnem področju se takšni pogoji nanašajo zlasti na neodvisnost centralnih bank in na pravno integracijo NCB v Eurosistem.

Struktura pravne ocene

Pravna ocena v splošnem sledi okviru prejšnjih poročil ECB in EMI o pravni konvergenci^[19].

Združljivost nacionalne zakonodaje se presoja ob upoštevanju zakonodaje, sprejete pred 27. marcem 2024.

2.2.2 Obseg prilagoditev

Področja prilagoditev

Za prepoznanje tistih področij, na katerih je treba prilagoditi nacionalno zakonodajo, so pregledana naslednja vprašanja:

• združljivost z določbami o neodvisnosti NCB, članov organov odločanja NCB in guvernerjev v Pogodbi (člen 130) in Statutu (člena 7 in 14.2);
• združljivost z določbami o zaupnosti (člen 37 Statuta);
• združljivost s prepovedjo denarnega financiranja (člen 123 Pogodbe) in privilegiranega dostopa (člen 124 Pogodbe);
• združljivost z enotnim zapisom eura, ki ga zahteva pravo EU, in
• pravna integracija NCB v Eurosistem (zlasti v zvezi s členoma 12.1 in 14.3 Statuta).

»Združljivost« proti »harmonizaciji«

Člen 131 Pogodbe zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva« s Pogodbama in Statutom; vsakršno nezdružljivost je zato treba odpraviti. Na potrebo po izpolnjevanju te obveznosti ne vpliva niti primarnost Pogodb in Statuta v razmerju do nacionalne zakonodaje niti značaj nezdružljivosti.

Zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva«, ne pomeni, da Pogodba zahteva »harmonizacijo« statutov NCB bodisi med seboj bodisi s Statutom. Nacionalne posebnosti lahko obstajajo še naprej, kolikor ne posegajo v pristojnost v denarnih zadevah, ki je nepreklicno prenesena na EU. Dejansko člen 14.4 Statuta dovoljuje NCB, da opravljajo tudi funkcije, ki niso navedene v Statutu, kolikor niso v nasprotju s cilji in nalogami ESCB^[20]. Določbe v statutu NCB, ki dovoljujejo takšne dodatne funkcije, so jasen primer okoliščin, v katerih razlike lahko ostanejo. Izraz »združljiv« torej pomeni, da je treba nacionalno zakonodajo in statute NCB prilagoditi tako, da se odpravijo neskladja s Pogodbama in Statutom ter zagotovi potrebna stopnja integracije NCB v ESCB. Zlasti bi bilo treba prilagoditi določbe, ki posegajo v neodvisnost NCB, kot je opredeljena v Pogodbi, in v vlogo NCB kot sestavnega dela ESCB. Da bi se to doseglo, se torej ni dovolj zgolj zanašati na primarnost prava EU nad nacionalno zakonodajo.

Obveznost v členu 131 Pogodbe obsega samo nezdružljivost s Pogodbama in Statutom. Vendar pa bi bilo treba tudi nacionalno zakonodajo, ki je nezdružljiva s sekundarno zakonodajo EU, pomembno za področja prilagoditev, ki se obravnavajo v tem poročilu, uskladiti s takšno sekundarno zakonodajo. Primarnost prava EU namreč ne vpliva na obveznost, da se prilagodi nacionalna zakonodaja. Ta splošna zahteva ne izhaja samo iz člena 131 Pogodbe, temveč tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije^[21].

Pogodbi in Statut ne predpisujejo načina, kako bi bilo treba prilagoditi nacionalno zakonodajo. Združljivost je tako mogoče doseči z odpravo nacionalne zakonodaje, ki je nezdružljiva s pravom EU, s sklicevanjem na Pogodbi in Statut ali izjemoma z vključitvijo določb iz Pogodb in Statuta ter navedbo njihovega vira, ob upoštevanju naslednjega.

Praviloma se je treba izogibati temu, da bi se zadevne določbe prava Unije, ki se v pravnem redu države članice neposredno uporabljajo, povzemale v enakem besedilu^[22]. Povzemanje lahko povzroči negotovost glede tega, kakšna sta pravna narava in izvor veljavnih določb ter kdaj te določbe začnejo veljati. To ne bi bilo skladno z načelom enotne uporabe in razlage prava Unije v vsej Uniji^[23]. Če pa se besedilo nacionalne določbe razlikuje od besedila v zadevni določbi prava Unije, ta nacionalna določba ustvarja lastno regulativno vsebino. V skladu s členom 2(1) Pogodbe izključna pristojnost Unije na področju denarne politike državam članicam preprečuje sprejetje določb, ki bi glede na cilj in vsebino določale pravno ureditev uporabe eura kot enotne valute, razen če so države članice za to pooblaščene^[24]. V tej povezavi pojem »denarna politika« ni omejen na njeno operativno izvajanje, ki je na podlagi člena 127(2), prva alinea, Pogodbe ena od temeljnih nalog Eurosistema. Ima tudi zakonodajno razsežnost, katere namen je zagotoviti status eura kot enotne valute^[25].

V izjemnih okoliščinah se sme zadevne določbe prava Unije, ki se v pravnem redu države članice neposredno uporabljajo, povzeti v enakem besedilu zaradi skladnosti in zato, da jih lahko razumejo osebe, za katere veljajo. Kadar obstajajo take izjemne okoliščine, ki omogočajo povzemanje določb prava Unije, ki se neposredno uporabljajo, bi bilo treba določbe povzeti natančno in brez sprememb besedila^[26]. Poleg tega je treba določbe povzeti le v obsegu, ki ga upravičujejo izjemne okoliščine. Take izjemne okoliščine pa ne obstajajo, če so določbe prava Unije, ki se neposredno uporabljajo, dovolj skladne in celovite, da jih ni treba ponavljati ali odraziti v nacionalnem pravu^[27]. Če so določbe prava Unije, ki se neposredno uporabljajo, relevantne zgolj zato, ker se nanašajo na področja, ki jih ureja nacionalno pravo, se v nacionalnem pravu nanje ni treba sklicevati. Če se iz zgoraj navedenih razlogov določbe prava Unije, ki se neposredno uporabljajo, v nacionalnem pravu morajo povzeti, bi moralo biti to izrecno in s pojasnilom, da so določbe nacionalnega prava bodisi „v skladu“ ali „skladne“ z zadevnimi določbami prava Unije, če se te povzamejo zgolj zato, da se nacionalno pravo postavi v širši kontekst, bodisi „brez poseganja v“ zadevne določbe prava Unije, če nacionalni organ izvaja dodatne pristojnosti, ki presegajo pristojnosti, ki se izvajajo znotraj ESCB in Eurosistema^[28].

Poleg tega morajo institucije EU in države članice za doseganje in ohranjanje združljivosti nacionalne zakonodaje s Pogodbama in Statutom zaprositi ECB, da svetuje glede osnutkov pravnih predpisov na področjih iz njene pristojnosti na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe ter člena 4 Statuta. Odločba Sveta 98/415/ES z dne 29. junija 1998 o posvetovanju nacionalnih organov z Evropsko centralno banko glede osnutkov pravnih predpisov^[29] izrecno zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja te obveznosti.

2.2.3 Neodvisnost NCB

Glede neodvisnosti centralnih bank je morala biti nacionalna zakonodaja v državah članicah, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena za združljivost z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013^[30]. Švedska je morala vse potrebne prilagoditve uveljaviti do datuma ustanovitve ESCB 1. junija 1998.

Neodvisnost centralne banke

Novembra 1995 je EMI pripravil seznam značilnosti neodvisnosti centralnih bank (pozneje podrobno opisane v njegovem Konvergenčnem poročilu iz leta 1998), ki so bile podlaga za oceno nacionalne zakonodaje držav članic v tistem času, zlasti statutov NCB. Koncept neodvisnosti centralnih bank vključuje različne vrste neodvisnosti, ki jih je treba ocenjevati ločeno, in sicer: funkcionalno, institucionalno, osebno in finančno neodvisnost. V zadnjih nekaj letih so bili ti vidiki neodvisnosti centralnih bank podrobneje analizirani v mnenjih, ki jih je sprejela ECB. Ti vidiki so podlaga za ocenjevanje ravni konvergence med nacionalno zakonodajo držav članic z odstopanjem ter Pogodbama in Statutom.

Funkcionalna neodvisnost

Neodvisnost centralnih bank ni namenjena sama sebi, temveč je bistvenega pomena za doseganje cilja, ki bi moral biti jasno opredeljen in bi moral prevladati nad vsemi drugimi cilji. Funkcionalna neodvisnost zahteva, da je poglavitni cilj vsake NCB izražen na jasen in pravno varen način ter da je v celoti skladen s poglavitnim ciljem stabilnosti cen, uveljavljenim s Pogodbo. Izpolnjevanje tega cilja se podpira tako, da se NCB zagotavljajo potrebna sredstva in instrumenti za dosego tega cilja neodvisno od drugih oblasti. Zahteva Pogodbe za neodvisnost centralnih bank izraža splošno stališče, da lahko za poglavitni cilj stabilnosti cen najbolje skrbi v celoti neodvisna institucija z natančno opredeljenim mandatom. Neodvisnost centralnih bank je v celoti združljiva z odgovornostjo NCB za njihove odločitve, kar je pomemben vidik krepitve zaupanja v njihov neodvisen status. To zahteva preglednost in dialog s tretjimi osebami.

Kar zadeva časovni vidik, Pogodba ni jasna glede tega, kdaj bi morale NCB držav članic z odstopanjem spoštovati poglavitni cilj stabilnosti cen, določen v členih 127(1) in 282(2) Pogodbe ter členu 2 Statuta. Za tiste države članice, ki so se pridružile EU po datumu uvedbe eura v EU, ni jasno, ali bi morala ta obveznost teči od datuma pristopa ali od datuma, ko so sprejele euro. Medtem ko se za države članice z odstopanjem ne uporablja člen 127(1) Pogodbe (glej člen 139(2)(c) Pogodbe), se za te države članice uporablja člen 2 Statuta (glej člen 42.1 Statuta). ECB meni, da obveznost NCB, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj, teče od 1. junija 1998 v primeru Švedske ter od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 za države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume. To temelji na dejstvu, da eno vodilnih načel EU, namreč stabilnost cen (člen 119 Pogodbe), velja tudi za države članice z odstopanjem. Temelji tudi na cilju Pogodbe, da bi si morale vse države članice prizadevati za makroekonomsko konvergenco, vključno s stabilnostjo cen, čemur so namenjena redna poročila ECB in Evropske komisije. Ta ugotovitev temelji tudi na temeljnem načelu neodvisnosti centralnih bank, ki je upravičena samo, če se splošni cilj stabilnost cen šteje za primarnega.

Ocene držav v tem poročilu temeljijo na zgornjih ugotovitvah, kar zadeva časovni vidik obveznosti NCB držav članic z odstopanjem, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj.

Institucionalna neodvisnost

Načelo institucionalne neodvisnosti je izraženo v členu 130 Pogodbe in v členu 7 Statuta. Ta dva člena NCB in članom njihovih organov odločanja prepovedujeta, da bi zahtevali ali sprejemali navodila od institucij ali organov EU, vlad držav članic ali katerih koli drugih organov. Poleg tega prepovedujeta institucijam, organom, uradom in agencijam EU ter vladam držav članic, da bi poskušali vplivati na tiste člane organov odločanja NCB, katerih odločitve lahko vplivajo na izpolnjevanje nalog NCB, povezanih z ESCB. Da bi nacionalna zakonodaja zrcalila člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta, mora izraziti obe prepovedi in ne sme zožiti področja njune uporabe^[31]. Posledica priznanja take neodvisnosti centralnih bank ni, da so izvzete iz vsakega pravnega pravila in postavljene zunaj dosega kakršne koli zakonodaje^[32].

Ne glede na to, ali je NCB organizirana kot organ v lasti države, kot poseben organ javnega prava ali preprosto kot delniška družba, obstaja tveganje, da lahko lastnik na podlagi takšnega lastništva vpliva na njeno odločanje v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB^[33]. Takšen vpliv lahko, ne glede na to, ali se izvaja prek pravic delničarjev ali kako drugače, vpliva na neodvisnost NCB in bi ga bilo zato treba zakonsko omejiti.

Pravni okvir centralnega bančništva mora zagotavljati stabilno in dolgoročno podlago za delovanje centralne banke. Pogosto spreminjanje institucionalne ureditve NCB, ki vpliva na stabilnost njene organizacije in upravljanja, bi lahko negativno vplival na njeno institucionalno neodvisnost^[34].

Institucionalno neodvisnost je treba spoštovati tudi v izrednih razmerah. Samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 347 Pogodbe, lahko nacionalni organi upravičeno začasno in izjemoma izvajajo pooblastila, ki sodijo v izključno pristojnost ECB. Ključni čas za to oceno je takrat, ko se ukrep sprejme. Ker je člen 347 Pogodbe izjema, države članice ne bi smele sprejemati preventivne zakonodaje, če niso izpolnjeni pogoji, določeni v členu 347 Pogodbe^[35].

Prepoved dajanja navodil

Pravice tretjih oseb, da dajejo navodila NCB, njihovim organom odločanja ali njihovim članom, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB.

Vsako sodelovanje NCB pri izvajanju ukrepov za krepitev finančne stabilnosti mora biti združljivo s Pogodbo, tj. funkcije NCB se morajo opravljati na način, ki je v celoti združljiv z njihovo funkcionalno, institucionalno in finančno neodvisnostjo, da se zavaruje pravilno opravljanje njihovih nalog v skladu s Pogodbo in Statutom^[36]. Kolikor nacionalna zakonodaja določa vlogo NCB, ki presega svetovalne funkcije in od nje zahteva prevzem dodatnih nalog, je treba zagotoviti, da te naloge ne bodo z operativnega in finančnega vidika vplivale na zmožnost NCB, da izvaja naloge, povezane z ESCB^[37]. Poleg tega bi bilo treba pri vključevanju predstavnikov NCB v kolegijske nadzorne organe s pravico odločanja ali druge organe ustrezno upoštevati varovala za osebno neodvisnost članov organov odločanja NCB^[38].

Prepoved potrditve, zadržanja, razveljavitve ali odloga odločitev

Pravice tretjih oseb, da potrdijo, zadržijo, razveljavijo ali odložijo odločitve NCB, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB^[39].

Prepoved cenzuriranja odločitev na pravni podlagi

Pravica organov, razen neodvisnih sodišč, da cenzurirajo odločitve, ki se nanašajo na opravljanje nalog, povezanih z ESCB, na pravni podlagi, je nezdružljiva s Pogodbo in Statutom, ker opravljanja teh nalog ni dovoljeno ponovno ocenjevati na politični ravni. Pravica guvernerja NCB, da zadrži izvajanje odločitve, ki jo sprejme ESCB ali organ odločanja NCB, na pravni podlagi in jo naknadno predloži političnemu organu v dokončno odločitev, bi bila enakovredna zahtevi za navodila od tretjih oseb.

Prepoved sodelovanja v organih odločanja NCB s pravico glasovanja

Sodelovanje predstavnikov tretjih oseb v organu odločanja NCB s pravico glasovanja o zadevah v zvezi z opravljanjem nalog NCB, povezanih z ESCB, je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ta glas ni odločilen^[40]. Takšno sodelovanje je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ne vključuje pravice glasovanja, če posega v opravljanje nalog tega organa odločanja, ki so povezane z ESCB, ali ogroža skladnost z ureditvijo zaupnosti v ESCB^[41].

Prepoved predhodnega posvetovanja glede odločitev NCB

Izrecna zakonska obveznost, da se NCB vnaprej posvetuje s tretjimi osebami glede odločitve NCB, tretjim osebam omogoča formalni mehanizem za vplivanje na dokončno odločitev in je zato nezdružljiva s Pogodbo in Statutom.

Dialog med NCB in tretjimi osebami, tudi če temelji na zakonski obveznosti zagotavljanja informacij in izmenjave mnenj, pa je združljiv z neodvisnostjo centralnih bank pod pogojem, da:

• to ne privede do poseganja v neodvisnost članov organov odločanja NCB;
• je posebni status guvernerjev v njihovi funkciji članov organov odločanja ECB v celoti spoštovan in
• so upoštevane zahteve po zaupnosti, ki izhajajo iz Statuta^[42].

Razrešnica v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB

Statutarne določbe o razrešnici v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB (npr. v povezavi z računovodskimi izkazi), ki jo podelijo tretje osebe (npr. vlade), bi morale vsebovati ustrezna varovala, da takšno pooblastilo ne bi škodljivo vplivalo na možnost posameznega člana organov odločanja NCB, da samostojno sprejema odločitve v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB (ali izvaja odločitve, sprejete na ravni ESCB). Priporoča se, da se v statut NCB vključi izrecna določba s tem namenom.

Osebna neodvisnost

Člen 130 Pogodbe ter člena 7 in 14.2 Statuta dodatno varujejo neodvisnost centralnih bank v zvezi z guvernerji in člani organov odločanja NCB. Guvernerji so člani Razširjenega sveta ECB in postanejo člani Sveta ECB, ko njihove države članice sprejmejo euro. Guvernerjev ni mogoče šteti za predstavnike države članice, kadar opravljajo svojo funkcijo članov Sveta ECB ali Razširjenega sveta ECB^[43]. Člen 14.2 Statuta določa, da morajo statuti NCB zlasti predpisovati najmanj petletni mandat za guvernerje. Ta člen tudi varuje pred tem, da bi bili guvernerji samovoljno razrešeni funkcije, ker določa, da so lahko razrešeni funkcije le, če ne izpolnjujejo več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njihovih dolžnosti, ali če so zagrešili hujšo kršitev. Člen 14.2 Statuta določa, da je v takih primerih mogoče zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ki je pristojno za razglasitev ničnosti odločitve na nacionalni ravni, sprejete za to, da se guverner razreši funkcije^[44]. Začasna prepoved opravljanja funkcije guvernerja lahko dejansko pomeni njegovo razrešitev funkcije za namene člena 14.2 Statuta^[45]. Statuti NCB morajo spoštovati to določbo, kot je določeno v nadaljevanju.

Člen 130 Pogodbe prepoveduje nacionalnim vladam in drugim organom, da bi vplivali na člane organov odločanja NCB pri opravljanju njihovih nalog. Države članice zlasti ne smejo poskušati vplivati na člane organov odločanja NCB tako, da bi spremenile nacionalno zakonodajo, ki vpliva na njihove prejemke, kar bi načelno moralo veljati le za imenovanja v prihodnje^[46].

Minimalno trajanje mandata guvernerjev

V skladu s členom 14.2 Statuta morajo statuti NCB določiti najmanj petletni mandat za guvernerja. To ne izključuje daljšega mandata, medtem ko zaradi mandata za nedoločen čas statuta ni treba prilagoditi, če so razlogi, zaradi katerih se guverner razreši funkcije, skladni s tistimi iz člena 14.2 Statuta. Krajših obdobij ni mogoče upravičiti, tudi če se uporabijo samo v prehodnem obdobju^[47]. Nacionalna zakonodaja, ki določa starostno mejo za obvezno upokojitev, bi morala zagotoviti, da starostna meja za upokojitev ne prekinja minimalnega obdobja trajanja mandata, določenega v členu 14.2 Statuta, ki prevlada nad kakršno koli starostno mejo za obvezno upokojitev, če ta velja za guvernerja^[48]. Če se statut NCB spremeni, morajo zakonske spremembe ščititi varnost položaja guvernerja in drugih članov organov odločanja, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB^[49].

Razlogi, zaradi katerih so lahko guvernerji razrešeni funkcije

Statuti NCB morajo zagotoviti, da guvernerjev ni mogoče razrešiti iz drugih razlogov kot tistih, ki so omenjeni v členu 14.2 Statuta. Namen zahteve iz navedenega člena je preprečiti organom, ki sodelujejo pri imenovanju guvernerjev, zlasti zadevni vladi ali parlamentu, da bi samovoljno razrešili guvernerja. V statutih NCB bi se morala črtati vsakršna nezdružljivost z razlogi za razrešitev funkcije, določenimi v členu 14.2 Statuta, ali pa se razlogi za razrešitev funkcije sploh ne bi smeli omenjati (ker se člen 14.2 uporablja neposredno)^[50]. Po izvolitvi ali imenovanju guvernerji ne smejo biti razrešeni funkcije pod pogoji, ki niso navedeni v členu 14.2 Statuta, tudi če še niso prevzeli svojih dolžnosti. Ker so pogoji, pod katerimi je lahko guverner razrešen funkcije, samostojni pojmi prava Unije, njihova uporaba in razlaga nista odvisni od nacionalnega okvira^[51]. Nazadnje mora v skladu s pristojnostmi, ki jih ima na podlagi drugega pododstavka člena 14.2 Statuta, te pojme razložiti Sodišče Evropske unije^[52].

Varnost položaja in razlogi za razrešitev funkcije za člane organov odločanja NCB, razen guvernerjev, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB

Z uporabo enakih pravil, kakor veljajo za varnost položaja guvernerja in razloge za njegovo razrešitev funkcije, tudi za druge člane organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, se ščiti tudi osebna neodvisnost navedenih oseb^[53]. Člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta omenjata »člane organov odločanja« NCB in ne izrecno guvernerjev. To še zlasti velja, če je guverner »prvi med enakimi« med sodelavci z enakovrednimi glasovalnimi pravicami ali če ti člani sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB.

Pravica do sodne presoje

Guvernerji in drugi člani organov odločanja NCB morajo imeti pravico, da vsako odločitev o svoji razrešitvi funkcije predložijo neodvisnemu sodišču, da bi se omejila morebitna politična samovolja pri vrednotenju razlogov za tako odločitev.

Člen 14.2 Statuta določa, da lahko guvernerji, ki so bili razrešeni funkcije, to odločitev predložijo Sodišču Evropske unije. Sodišče Evropske unije je pristojno za razglasitev ničnosti nacionalnega ukrepa, če ugotovi, da je ta v nasprotju s pravom Unije.

Na podlagi člena 130 Pogodbe in člena 7 Statuta bi morala nacionalna zakonodaja predvideti pravico, da nacionalna sodišča presojajo odločitev o razrešitvi članov organov odločanja NCB (razen guvernerjev), ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB^[54]. Ta pravica je lahko del splošnega prava ali v obliki posebne določbe. Čeprav je ta pravica morda na voljo po splošnem pravu, bi bilo iz razlogov pravne varnosti priporočljivo takšno pravico do presoje izrecno opredeliti.

Varovala pred nasprotjem interesov

Osebna neodvisnost pomeni tudi zagotavljanje, da ne pride do nasprotja interesov med dolžnostmi članov organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, v zvezi z njihovimi NCB (in guvernerjev tudi v zvezi z ECB) ter morebitnimi drugimi funkcijami, ki jih opravljajo ti člani organov odločanja in bi lahko ogrozile njihovo osebno neodvisnost^[55]. Načelno je članstvo v organu odločanja, ki sodeluje pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, nezdružljivo z opravljanjem drugih funkcij, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov. Člani teh organov odločanja zlasti ne smejo imeti funkcije ali interesa, ki bi lahko vplival na njihove dejavnosti, bodisi preko funkcije v izvršilni ali zakonodajni veji države ali v regionalni ali lokalni upravi ali preko vključenosti v poslovno organizacijo. Posebno pozornost je treba posvetiti temu, da se prepreči morebitno nasprotje interesov pri neizvršilnih članih organov odločanja.

Finančna neodvisnost

Splošna neodvisnost NCB bi bila ogrožena, če NCB ne bi mogla avtonomno razpolagati z zadostnimi finančnimi sredstvi za izpolnjevanje svojega mandata, tj. za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, kar se zahteva od nje po Pogodbi in Statutu^[56].

Države članice ne smejo spraviti svojih NCB v položaj, v katerem imajo nezadostna finančna sredstva ali nezadosten neto lastniški kapital^[57] za opravljanje nalog, povezanih z ESCB ali Eurosistemom, kakor je ustrezno. Tako bi bilo na primer, če bi bilo NCB onemogočeno oblikovanje ustreznih finančnih sredstev v obliki rezerv ali blažilnikov za nadomestitev izgub, zlasti tistih, ki izhajajo iz operacij denarne politike, in zadevna država članica ni predhodno zagotovila, da bo imela NCB na voljo potrebna sredstva za kritje finančnega bremena zaradi opravljanja funkcije zunaj okvira ESCB (kot so sredstva, potrebna za to, da bo lahko plačala odškodnine, ki izhajajo iz ureditve odgovornosti za to funkcijo) in da bo obenem ohranila zmožnost učinkovitega in neodvisnega izpolnjevanja nalog ESCB^[58]. Opozoriti velja, da člena 28.1 in 30.4 Statuta določata možnost, da ECB od NCB zahteva dodatne prispevke v kapital ECB in dodatne prenose deviznih rezerv^[59]. Poleg tega člen 33.2 Statuta določa^[60], da v primeru, če ima ECB izgubo, ki je ni mogoče v celoti pokriti iz splošnega rezervnega sklada, Svet ECB lahko odloči, da bo preostalo izgubo pokril iz denarnih prihodkov v določenem poslovnem letu sorazmerno z višino in do višine zneskov, porazdeljenih NCB. Načelo finančne neodvisnosti pomeni, da je za skladnost s temi določbami potrebno, da je NCB zmožna opravljati svoje funkcije v nezmanjšanem obsegu.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov finančna neodvisnost pomeni tudi, da bi morala NCB vedno imeti dovolj kapitala. Zlasti bi se bilo treba izogniti vsaki situaciji, ko bi bil neto lastniški kapital NCB skozi daljše obdobje pod ravnjo statutarnega kapitala ali celo negativen, vključno s primeri, ko se izgube, ki presegajo raven kapitala in rezerv, prenašajo^[61]. Vsaka takšna situacija lahko negativno vpliva na zmožnost NCB, da opravlja svoje naloge, povezane z ESCB. Poleg tega lahko takšna situacija vpliva na zaupanje v denarno politiko Eurosistema. Zato bi morala država članica v primeru, da neto lastniški kapital NCB postane manjši od statutarnega kapitala ali celo negativen, NCB zagotoviti ustrezen znesek kapitala najmanj do ravni statutarnega kapitala v razumnem času, da bi se spoštovalo načelo finančne neodvisnosti. Kar zadeva ECB, je pomembnost tega vprašanja že potrdil Svet s sprejetjem Uredbe Sveta (ES) št. 1009/2000 z dne 8. maja 2000 o povečanju kapitala Evropske centralne banke^[62]. Ta Svetu ECB omogoča odločanje o dejanskem povečanju kapitala ECB, namenjenem ohranjanju ustreznega lastnega kapitala, ki je potreben za delovanje ECB^[63]; NCB bi morale biti finančno sposobne, da se odzovejo na takšno odločitev ECB.

Koncept finančne neodvisnosti bi bilo treba oceniti z vidika, ali lahko katera koli tretja oseba bodisi neposredno bodisi posredno vpliva ne le na naloge NCB, povezane z ESCB, temveč tudi na njeno finančno zmožnost, da izpolnjuje svoj mandat, v smislu ustreznih finančnih sredstev. V tej zvezi so posebej pomembni spodaj navedeni vidiki finančne neodvisnosti^[64]. To so značilnosti finančne neodvisnosti, pri katerih so NCB najbolj ranljive za zunanje vplive.

Določanje proračuna

Če ima tretja oseba pooblastilo, da določi ali vpliva na proračun NCB, je to nezdružljivo s finančno neodvisnostjo, razen če zakon vsebuje varovalno klavzulo, po kateri takšno pooblastilo ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB^[65].

Računovodska pravila

Računovodski izkazi se morajo pripravljati v skladu s splošnimi računovodskimi pravili ali v skladu s pravili, ki jih opredelijo organi odločanja NCB. Če pa takšna pravila opredelijo tretje osebe, morajo pravila vsaj upoštevati predloge organov odločanja NCB.

Letne računovodske izkaze bi morali sprejeti organi odločanja NCB s pomočjo neodvisnih računovodij in so lahko predmet naknadne odobritve tretjih oseb (npr. vlade ali parlamenta). Organi odločanja NCB bi morali imeti možnost, da o izračunih dobička odločajo neodvisno in strokovno.

Kadar je delovanje NCB predmet nadzora državnega revizijskega urada ali podobnega organa, ki je pristojen za nadzor uporabe javnih finančnih sredstev, mora biti obseg tega nadzora jasno opredeljen v pravnem okviru^[66], ne sme posegati v dejavnost neodvisnih zunanjih revizorjev NCB^[67] in dodatno, v skladu z načelom institucionalne neodvisnosti, mora biti skladen s prepovedjo dajanja navodil NCB in njenim organom odločanja in ne sme posegati v naloge NCB, ki so povezane z ESCB^[68]. Državna revizija bi morala biti opravljena na nepolitični, neodvisni in izključno strokovni osnovi^[69].

Razdelitev dobička, kapital in finančne rezervacije NCB

V zvezi z razdelitvijo dobička lahko statut NCB predpisuje, kako se njen dobiček razdeli. Če takšnih določb ni, bi morali o razdelitvi dobička odločati organi odločanja NCB na strokovni podlagi, ta odločitev pa ne sme biti predmet diskrecije tretjih oseb, razen če obstaja izrecna varovalna klavzula, ki določa, da to ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB^[70].

Dobiček se lahko dodeli državnemu proračunu šele potem, ko se pokrije kakršna koli akumulirana izguba iz prejšnjih let in se ustvarijo finančne rezervacije, ki se štejejo za potrebne za zavarovanje realne vrednosti kapitala in sredstev NCB^[71]. Začasni ali posamični zakonodajni ukrepi, ki vsebujejo navodila nacionalnim centralnim bankam v zvezi z razdelitvijo njihovega dobička, so nedopustni^[72]. Podobno bi tudi davek na nerealizirani kapitalski dobiček NCB posegel v načelo finančne neodvisnosti^[73].

Država članica ne sme uveljavljati znižanj kapitala NCB brez predhodne privolitve organov odločanja NCB, česar cilj je zagotoviti, da NCB ohrani dovolj finančnih sredstev za izpolnjevanje svojega mandata kot članica ESCB po členu 127(2) Pogodbe in Statutu. Iz istega razloga se lahko kakršno koli spreminjanje pravil za razdelitev dobička NCB sproži in o njem odloča le v tesnem sodelovanju z NCB, ki najlažje oceni potrebno raven svojih rezerv^[74]. V zvezi s finančnimi rezervacijami ali blažilniki mora biti NCB omogočeno, da neodvisno oblikujejo finančne rezervacije za zaščito realne vrednosti svojega kapitala in sredstev. Države članice tudi ne smejo ovirati NCB pri oblikovanju rezerv do ravni, ki je potrebna, da lahko članica ESCB izpolnjuje svoje naloge^[75].

Finančna odgovornost za nadzorne organe

V večini držav članic finančni nadzorni organi delujejo v okviru NCB. To ne povzroča težav, če so takšni organi predmet neodvisnega odločanja NCB. Če pa zakon določa ločeno odločanje takšnih nadzornih organov, je pomembno zagotoviti, da njihove odločitve ne ogrožajo finančnih sredstev NCB kot celote. V takšnih primerih bi morala nacionalna zakonodaja omogočati NCB, da ima končni nadzor nad vsemi odločitvami nadzornih organov, ki bi lahko vplivale na neodvisnost NCB, predvsem na njeno finančno neodvisnost^[76].

Avtonomija pri kadrovskih zadevah

Države članice ne smejo poslabšati možnosti NCB, da zaposli in obdrži usposobljen kader, ki ga NCB potrebuje za neodvisno opravljanje nalog, dodeljenih s Pogodbo in Statutom^[77]. NCB prav tako ne sme biti postavljena v položaj, kjer bi imela omejen nadzor ali ne bi imela nadzora nad svojimi zaposlenimi ali kjer bi vlada države članice lahko vplivala na njeno politiko v kadrovskih zadevah^[78]. O kakršni koli spremembi zakonodajnih določb o prejemkih članov organov odločanja NCB in njenih zaposlenih se je treba odločiti v tesnem in učinkovitem sodelovanju z NCB^[79] in ob upoštevanju njenih stališč, da se zagotovi stalna sposobnost NCB, da neodvisno opravlja svoje naloge^[80]. Avtonomija pri kadrovskih zadevah se razteza tudi na vprašanja, povezana s pokojninami za zaposlene. Spremembe, zaradi katerih se znižajo prejemki zaposlenih v NCB, pa ne bi smele posegati v pooblastila NCB, da upravlja svoja finančna sredstva, vključno z denarnimi sredstvi, ki ostanejo zaradi znižanja plač, ki jih izplačuje^[81].

Lastništvo in premoženjske pravice

Pravice tretjih oseb, da posredujejo ali izdajajo navodila NCB v zvezi z njenim premoženjem, so nezdružljive z načelom finančne neodvisnosti.

2.2.4 Zaupnost

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti, ki velja za zaposlene v ECB in NCB ter člane upravljavskih organov ECB in NCB na podlagi člena 37 Statuta, lahko privede do podobnih določb v statutih NCB ali v zakonodaji držav članic. Primarnost prava Unije in pravil, sprejetih na njegovi podlagi, pomeni tudi, da morajo biti nacionalni zakoni o dostopu tretjih oseb do dokumentov skladni z ustreznimi določbami prava Unije, vključno s členom 37 Statuta, in ne smejo privesti do kršitve ureditve zaupnosti v ESCB^[82]. Dostop državnega revizijskega urada ali podobnega organa do zaupnih informacij in dokumentov NCB mora biti omejen na to, kar je nujno za opravljanje zakonskih nalog organa, ki informacije prejme, ter ne sme posegati v neodvisnost ESCB in ureditev zaupnosti v ESCB, ki velja za člane organov odločanja in zaposlene NCB^[83]. NCB bi morale zagotoviti, da bodo ti organi varovali zaupnost razkritih informacij in dokumentov na ustrezni ravni, kakršne se držijo NCB.

2.2.5 Prepoved denarnega financiranja in privilegiranega dostopa

Glede prepovedi denarnega financiranja in privilegiranega dostopa je morala biti nacionalna zakonodaja držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena tako, da je združljiva z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013. Švedska je morala potrebne prilagoditve uveljaviti do 1. januarja 1995.

Prepoved denarnega financiranja

Člen 123(1) Pogodbe prepoveduje prekoračitve pozitivnega stanja na računu ali druge oblike kreditov pri ECB ali NCB v korist institucij, organov, uradov ali agencij EU, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali v korist javnih podjetij držav članic.

Prav tako prepoveduje, da bi ECB ali NCB neposredno od teh subjektov javnega sektorja kupovale dolžniške instrumente. Pogodba vsebuje eno izjemo od te prepovedi denarnega financiranja: ne uporablja se za kreditne institucije v javni lasti, ki jih je treba pri zagotavljanju rezerv s strani centralnih bank obravnavati enako kakor zasebne kreditne institucije (člen 123(2) Pogodbe). Natančno področje uporabe prepovedi denarnega financiranja je podrobneje opredeljeno v Uredbi Sveta (ES) št. 3603/93 z dne 13. decembra 1993 o opredelitvi pojmov za uporabo prepovedi iz členov 104 in 104b(1) Pogodbe^[84], v skladu s katero prepoved vključuje vsako financiranje obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb.

Cilj prepovedi denarnega financiranja je spodbuditi države članice k vodenju trdne proračunske politike, ki ne dopušča, da bi denarno financiranje javnofinančnega primanjkljaja (ali privilegiran dostop javnih organov do finančnih trgov) vodilo do čezmernega zadolževanja ali prevelikega primanjkljaja držav članic^[85]. Zato je treba prepoved razlagati široko, da se zagotovi njena dosledna uporaba, za katero veljajo samo omejene izjeme, vsebovane v členu 123(2) Pogodbe in Uredbi (ES) št. 3603/93. Tako se prepoved, čeprav člen 123(1) Pogodbe govori izrecno o »kreditih«, tj. z obveznostjo vračila sredstev, še toliko bolj uporablja za druge oblike financiranja, tj. brez obveznosti vračila.

Splošno stališče ECB o združljivosti nacionalne zakonodaje s to prepovedjo se je najprej razvilo v okviru posvetovanj držav članic z ECB glede osnutkov nacionalne zakonodaje na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe^[86].

Nacionalna zakonodaja v zvezi s področjem uporabe prepovedi denarnega financiranja

Nacionalna zakonodaja ne sme ožiti področja uporabe prepovedi denarnega financiranja ali razširjati izjem, ki veljajo po pravu EU. Na primer, nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira finančne obveznosti države članice do mednarodnih finančnih institucij ali tretjih držav, je načeloma nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja. Uredba (ES) št. 3603/93 določa izjemo, da lahko NCB financirajo obveznosti javnega sektorja nasproti MDS, če ima to financiranje za posledico terjatve do tujine, ki imajo vse značilnosti rezervnih sredstev^[87]. Značilnosti, ki so relevantne za ugotavljanje, ali imajo terjatve kakovost rezervnih imetij, se nanašajo na to, so terjatve razpoložljive na zahtevo za izpolnitev potreb po financiranju plačilne bilance in druge povezane namene, kar pomeni, da morata biti zagotovljeni kreditna kakovost in likvidnost teh terjatev^[88].

Nacionalna zakonodaja, ki dodeljuje naloge nacionalnim centralnim bankam

Nacionalna zakonodaja, ki NCB dodeljuje naloge, ne sme povzročiti financiranja obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb. V skladu s členom 14.4 Statuta lahko NCB opravljajo tudi funkcije, ki v Statutu niso navedene, razen če Svet ECB ugotovi, da so te funkcije v nasprotju s cilji in nalogami ESCB. Kadar država članica svoji NCB dodeli tako funkcijo, ta NCB to funkcijo izvaja na lastno odgovornost in za svoj račun. Vendar morajo države članice pri določanju odgovornosti NCB v zvezi s to funkcijo spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, zlasti iz člena 123(1) Pogodbe^[89].

Člen 1(1), točka (b), Uredbe Sveta (ES) št. 3603/93 opredeljuje pojem „druge vrste kreditov“ za namene člena 123 Pogodbe med drugim kot „vsa financiranja obveznosti javnega sektorja nasproti tretjim osebam“. V skladu s tem zadevna NCB ne sme prevzeti obveznosti do tretjih oseb, ki bi bile lahko obveznosti javnega sektorja. Zadevna NCB tako ne sme financirati že obstoječih obveznosti do tretjih oseb, ki jih imajo drugi javni organi ali druge osebe javnega prava, dejansko financiranje obveznosti do tretjih oseb s strani zadevne NCB pa tudi ne sme izhajati neposredno iz ukrepov ali odločitev politike, ki jih sprejmejo drugi javni organi ali druge osebe javnega prava^[90].

Vnaprejšnja razdelitev dobička centralne banke

Nacionalna zakonodaja ne sme zahtevati razdelitve dobička centralne banke, ki ni bil v celoti realiziran, obračunan in revidiran. Da bi spoštovali prepoved denarnega financiranja, znesek, dodeljen državnemu proračunu v skladu z veljavnimi pravili za razdelitev dobička, ne sme biti plačan, tudi delno ne, iz rezerv NCB. Pravila za razdelitev dobička torej ne smejo posegati v rezerve NCB. Poleg tega je treba v primeru prenosa sredstev NCB na državo zagotoviti plačilo po tržni vrednosti, prenos in plačilo pa morata biti istočasna^[91].

Podobno ni dovoljeno poseganje v opravljanje drugih nalog Eurosistema, kot je upravljanje deviznih rezerv, z uvajanjem obdavčitve teoretičnih in nerealiziranih kapitalskih dobičkov, saj bi to pomenilo obliko centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja prek vnaprejšnje razdelitve prihodnjih in negotovih dobičkov^[92].

Prevzem odgovornosti javnega sektorja

Nacionalna zakonodaja, ki zahteva, da NCB prevzame odgovornosti prej neodvisnega javnega organa zaradi nacionalne reorganizacije nekaterih nalog in dolžnosti (na primer v okviru prenosa nekaterih nadzornih nalog, ki jih je prej opravljala država ali neodvisne javne oblasti ali organi, na NCB), ne da bi bila NCB popolnoma ločena od vseh finančnih obveznosti, ki izhajajo iz prejšnjih dejavnosti takšnega organa, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja^[93].

Nacionalna zakonodaja, po kateri NCB odgovarja, ker je opravljala nalogo, ki ji je bila dodeljena po nacionalnem pravu, bi pomenila prevzem že obstoječe obveznosti do tretjih oseb in bila nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja, razen če se tretjim osebam, ki so utrpele škodo, povrne škoda zaradi dejanj NCB, tj. ker NCB ni upoštevala pravil, ki veljajo zanjo v tem okviru^[94]. Poleg tega bi v primeru nalog, ki zahtevajo izvedbo zelo zapletenih in nujnih ukrepov, kot so ukrepi v zvezi z reorganizacijo ali reševanjem bank, nacionalna zakonodaja, po kateri NCB odgovarja za opravljanje takih nalog, pomenila dejansko financiranje obveznosti do tretjih oseb, če odgovornost NCB ni omejena na resne kršitve pravil, ki veljajo zanjo v tem okviru^[95].

Finančna podpora za kreditne in/ali finančne institucije

Nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira insolventne kreditne in/ali druge finančne institucije, tudi če financiranje odobri neodvisno in s polno diskrecijo, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja.

Enaka bi veljalo, če bi Eurosistem financiral kreditno institucijo, ki je bila z namenom povrnitve njene solventnosti dokapitalizirana z neposredno naložbo dolžniških instrumentov, ki jih izda država, za katere ni alternativnih, na trgu temelječih virov financiranja (v nadaljnjem besedilu: dokapitalizacijske obveznice), in bi se te obveznice uporabile kot zavarovanje. V primeru take državne dokapitalizacije kreditne institucije z neposredno naložbo dokapitalizacijskih obveznic naknadna uporaba teh obveznic kot zavarovanje pri likvidnostnih operacijah centralne banke sproža vprašanja v zvezi z denarnim financiranjem^[96]. Izredna likvidnostna pomoč, ki jo NCB neodvisno in s polno diskrecijo odobri solventni kreditni instituciji na podlagi dodatnega jamstva v obliki državnega poroštva, mora izpolnjevati naslednja merila: (i) zagotovljeno mora biti, da je posojilo, ki ga da NCB, karseda kratkoročno; (ii) ogroženi morajo biti vidiki sistemske stabilnosti; (iii) ne sme biti dvoma glede pravne veljavnosti in izvršljivosti državnega poroštva po veljavnem nacionalnem pravu ter (iv) ne sme biti dvoma glede ekonomske ustreznosti državnega poroštva, ki mora kriti tako glavnico kot obresti na posojilo^[97].

Finančna podpora za sklade ali finančne ureditve za reševanje in sisteme zavarovanja vlog ali odškodninske sheme za vlagatelje

Če NCB financira sklad za reševanje ali sklad za jamstvo za vloge, ki je »oseba javnega prava« v smislu člena 123(1) Pogodbe, to ni združljivo s prepovedjo denarnega financiranja. Oseba je oseba »javnega prava«, če ima vse naslednje značilnosti: (a) ustanovljena je s posebnim namenom zadovoljevanja potreb v splošnem interesu, ki ni industrijske ali komercialne narave; (b) ima pravno osebnost in (c) je močno odvisna od subjektov javnega sektorja iz člena 123(1) Pogodbe. Močna odvisnost od teh subjektov javnega sektorja se domneva, če ti zagotavljajo večino financiranja osebe, če izvajajo upravljavski nadzor nad njo ali če imenujejo več kot polovico članov njenega upravnega odbora, uprave ali nadzornega sveta^[98].

Financiranje kakršnega koli sklada ali finančne ureditve za reševanje ni skladno s prepovedjo denarnega financiranja, tudi če se financiranje ne zagotovi »osebi javnega prava«^[99]. Kadar NCB deluje kot organ za reševanje, v nobenem primeru ne sme prevzeti ali financirati nobene obveznosti premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev^[100]. V ta namen bi morala nacionalna zakonodaja pojasniti, da NCB ne bo prevzela ali financirala nobenih obveznosti teh subjektov^[101].

Direktiva o sistemih jamstva za vloge^[102] in Direktiva o odškodninskih shemah^[103] za vlagatelje določata, da morajo stroške financiranja sistemov jamstva za vloge in odškodninskih shem za vlagatelje nositi kreditne institucije oziroma investicijska podjetja sama. Razen, če gre za financiranje »osebe javnega prava«, bi bila nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira nacionalni sistem za zavarovanje vlog za kreditne institucije ali nacionalno odškodninsko shemo za vlagatelje za investicijska podjetja, združljiva s prepovedjo denarnega financiranja samo, če bi bilo tako financiranje kratkoročno, če bi reševalo nujne situacije, če bi bili izpostavljeni vidiki sistemske stabilnosti in če bi odločanje ostalo v diskreciji NCB^[104]. Centralnobančna podpora za sisteme jamstva za vloge zlasti ne sme voditi v sistematično vnaprejšnje financiranje^[105].

Funkcija fiskalnega agenta

Člen 21.2 Statuta določa, da »ECB in nacionalne centralne banke lahko nastopajo kot fiskalni agenti« za »institucije, organe, urade ali agencije Unije, institucionalne enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter druge osebe javnega prava ali javna podjetja držav članic«. Namen člena 21.2 Statuta je, da se po prenosu pristojnosti za denarno politiko na Eurosistem pojasni, da lahko NCB nadaljujejo z opravljanjem storitev fiskalnega agenta, ki jih tradicionalno opravljajo za države in druge javne subjekte, ne da bi s tem kršile prepoved denarnega financiranja. Poleg tega Uredba (ES) št. 3603/93 določa vrsto izrecnih in ozko opredeljenih izjem od prepovedi denarnega financiranja v zvezi s funkcijo fiskalnega agenta: (i) posojila čez dan, odobrena javnemu sektorju, so dovoljena, če so omejena na en dan in brez možnosti podaljšanja^[106]; (ii) knjiženje čekov, izdanih s strani tretjih oseb, v dobro računa javnega sektorja, še preden je bila izplačilna banka obremenjena, je dovoljeno, če je rok, ki je potekel od prejema čeka, v skladu z običajnim rokom za unovčenje čekov s strani zadevne NCB, pod pogojem, da so morebitni dobički iz naslova valutacije izrednega značaja, zadevajo manjše zneske in jih je mogoče izravnati v kratkem času^[107]; in (iii) imetništvo kovancev, ki jih je izdal javni sektor in so bili knjiženi v dobro njegovega računa, je dovoljeno, če znesek takih sredstev ne preseže 10 % vseh kovancev v obtoku^[108].

Nacionalna zakonodaja o funkciji fiskalnega agenta bi morala biti združljiva s pravom EU na splošno in posebej s prepovedjo denarnega financiranja^[109]. Ob upoštevanju izrecnega priznanja opravljanja storitev fiskalnega agenta, ki je legitimna tradicionalna funkcija NCB, v členu 21.2 Statuta je opravljanje storitev fiskalnega agenta s strani centralnih bank skladno s prepovedjo denarnega financiranja, pod pogojem, da takšne storitve ostanejo znotraj funkcije fiskalnega agenta in ne predstavljajo centralnobančnega financiranja obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb ali centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja zunaj ozko opredeljenih izjem, določenih v Uredbi (ES) št. 3603/93^[110]. Nacionalna zakonodaja, ki omogoča, da NCB sprejema vloge države in vodi račune države, ne sproža vprašanj v zvezi s spoštovanjem prepovedi denarnega financiranja, dokler take določbe ne omogočajo posojanja, vključno s prekoračitvami stanja na računih preko noči. Do vprašanja glede spoštovanja prepovedi denarnega financiranja pa bi prišlo, na primer, če bi nacionalna zakonodaja omogočala obrestovanje vlog ali stanj na tekočih računih po obrestni meri, ki je višja in ne enaka ali nižja od tržnih obrestnih mer. Obrestovanje, ki presega tržne obrestne mere, predstavlja dejansko posojilo, ki je v nasprotju s ciljem prepovedi denarnega financiranja in bi torej ta cilj lahko ogrozilo. Za vsako obrestovanje sredstev na računu je bistveno, da upošteva tržne parametre, še posebej pa je pomembno uskladiti obrestno mero za vloge z njihovo zapadlostjo^[111]. Poleg navedenega ne sproža vprašanj v zvezi z denarnim financiranjem, če NCB brezplačno opravlja storitve fiskalnega agenta, pod pogojem, da gre za osrednje storitve fiskalnega agenta^[112].

Prepoved privilegiranega dostopa

Člen 124 Pogodbe določa, da so prepovedani »vsi ukrepi, ki ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja in ki vzpostavljajo privilegiran dostop institucij, organov, uradov ali agencij Unije, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic do finančnih institucij«. Kot pri prepovedi denarnega financiranja je tudi pri prepovedi privilegiranega dostopa cilj spodbuditi države članice k vodenju trdne proračunske politike, tako da denarno financiranje javnofinančnega primanjkljaja ali privilegiran dostop javnih organov do finančnih trgov ne bi vodil do čezmernega zadolževanja ali prevelikega primanjkljaja držav članic^[113].

Po členu 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 3604/93^[114] se privilegiran dostop razume kot vsi zakoni, predpisi ali drugi zavezujoči pravni akti, sprejeti v okviru izvajanja javne oblasti, ki: (a) finančne institucije obvezujejo, da prevzamejo ali posedujejo obveznosti institucij ali organov EU, institucionalnih enot centralnih, regionalnih, lokalnih ali drugih ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic, ali (b) podeljujejo davčne olajšave, od katerih lahko imajo korist le finančne institucije, ali finančne olajšave, ki niso v skladu z načeli tržnega gospodarstva, zato da spodbujajo te institucije k pridobivanju in imetništvu tovrstnih obveznosti.

NCB kot javni organi ne smejo sprejeti ukrepov, ki zagotavljajo javnemu sektorju privilegiran dostop do finančnih institucij, če takšni ukrepi ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja. Poleg tega se pravila NCB o mobilizaciji ali zastavi dolžniških instrumentov ne smejo uporabiti tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa^[115]. Zakonodaja držav članic na tem področju ne sme vzpostaviti takšnega privilegiranega dostopa.

Člen 2 Uredbe (ES) št. 3604/93 opredeljuje načela skrbnega in varnega poslovanja oziroma »skrbno presojo« kot tisto, ki daje podlago nacionalnim zakonom, drugim predpisom ali upravnim ukrepom, ki temeljijo na pravu EU ali so z njim v skladu, in je namenjena spodbujanju trdnosti finančnih institucij, torej krepitvi stabilnosti celotnega finančnega sistema in zaščiti strank teh institucij. S skrbno presojo se poskuša zagotoviti, da banke ostanejo solventne v odnosu do svojih vlagateljev^[116]. Na področju bonitetnega nadzora je sekundarna zakonodaja EU vzpostavila številne zahteve za zagotovitev trdnosti kreditnih institucij^[117]. »Kreditna institucija« je opredeljena kot družba, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun^[118]. Dalje, kreditne institucije, za katere se običajno uporablja poimenovanje »banke«, potrebujejo za opravljanje storitev dovoljenje pristojnega organa države članice^[119].

Čeprav je obvezne rezerve mogoče razumeti kot del bonitetnih zahtev, tvorijo del operativnega okvira NCB in se uporabljajo kot instrument denarne politike v večini gospodarstev, vključno z euroobmočjem^[120]. V tej zvezi odstavek 2 Priloge I k Smernici ECB/2014/60^[121] navaja, da je cilj sistema obveznih rezerv Eurosistema predvsem stabilizacija obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje) strukturnega likvidnostnega primanjkljaja^[122]. ECB zahteva, da imajo kreditne institucije, ustanovljene v euroobmočju, zahtevane obvezne rezerve (v obliki depozitov) na računu pri svoji NCB^[123].

To poročilo se osredotoča na združljivost nacionalne zakonodaje ali pravil, ki so jih sprejele NCB, in statutov NCB s prepovedjo privilegiranega dostopa iz Pogodbe. Vendar pa to poročilo ne posega v oceno, ali se zakoni, drugi predpisi, pravila ali upravni akti v državah članicah pod pretvezo načel skrbnega in varnega poslovanja uporabljajo tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa. Takšna ocena presega okvir tega poročila.

2.2.6 Enoten zapis eura

Člen 3(4) Pogodbe o Evropski uniji določa, da »Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro«. V besedilu Pogodb v vseh verodostojnih jezikih, ki se zapisujejo z uporabo latinske abecede, se euro v prvem sklonu ednine dosledno zapisuje kot »euro«. V besedilu v grški abecedi se euro zapisuje »ευρώ«, v besedilu v cirilici pa »евро«^[124]. Skladno s tem Uredba Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura^[125] pojasnjuje, da mora biti ime enotne valute enako v vseh uradnih jezikih EU, ob upoštevanju obstoja različnih abeced. Pogodbi tako zahtevata enoten zapis besede »euro« v prvem sklonu ednine v vseh pravnih predpisih EU in nacionalnih pravnih predpisih, ob upoštevanju obstoja različnih abeced.

Glede na izključno pristojnost EU, da določi ime enotne valute, so vsa odstopanja od tega pravila nezdružljiva s Pogodbama in bi morala biti odpravljena^[126]. Medtem ko to načelo velja za vso nacionalno zakonodajo, se ocena v poglavjih po državah osredotoča na statute NCB in zakonodajo o prehodu na euro.

2.2.7 Pravna integracija NCB v Eurosistem

Določbe v nacionalni zakonodaji (zlasti v statutu NCB, pa tudi v drugi zakonodaji), ki bi preprečevale opravljanje nalog, povezanih z Eurosistemom, ali skladnost z odločitvami ECB, so nezdružljive z učinkovitim delovanjem Eurosistema, ko zadevna država članica sprejme euro. Zato je treba nacionalno zakonodajo prilagoditi, da se zagotovi združljivost s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z Eurosistemom. Da bi bila nacionalna zakonodaja skladna s členom 131 Pogodbe, jo je bilo treba prilagoditi, da se je zagotovila njena združljivost od datuma ustanovitve ESCB (kar zadeva Švedsko) in od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 (kar zadeva države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume). Vendar pa lahko statutarne zahteve v zvezi s polno pravno integracijo NCB v Eurosistem začnejo veljati šele v trenutku, ko začne veljati navedena polna integracija, tj. na datum, ko država članica z odstopanjem sprejme euro.

Glavna področja, obravnavana v tem poročilu, so tista, na katerih bi statutarne določbe lahko ovirale skladnost NCB z zahtevami Eurosistema. To vključuje določbe, (a) ki bi lahko preprečile udeležbo NCB pri izvajanju enotne denarne politike, kot jo opredelijo organi odločanja ECB, (b) ki bi lahko ovirale guvernerja pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih ima kot član Sveta ECB, (c) ki ne spoštujejo posebnih pravic ECB, (d) ki ne priznavajo, da je izključna pristojnost za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, v državah članicah, katerih valuta je euro, nepreklicno prenesena na Unijo^[127], ali (e) v skladu s katerimi NCB pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, zavezujejo odločitve nacionalnih organov, ki so v nasprotju s pravnimi akti ECB. Razlikuje se med cilji ekonomske politike, nalogami, finančnimi določbami, politiko deviznega tečaja in mednarodnim sodelovanjem. Nazadnje so navedena še druga področja, na katerih je morda potrebna prilagoditev statutov NCB.

Cilji ekonomske politike

Za polno integracijo NCB v Eurosistem morajo biti njeni statutarni cilji združljivi s cilji ESCB, opredeljenimi v členu 2 Statuta. To med drugim pomeni, da je treba statutarne cilje z »nacionalnim priokusom« – na primer, kjer se statutarne določbe sklicujejo na obveznost izvajanja denarne politike v okviru splošne ekonomske politike zadevne države članice – prilagoditi. Poleg tega morajo biti sekundarni cilji NCB skladni z obveznostjo – in vanjo ne smejo posegati –, da podpira splošne ekonomske politike EU z namenom prispevati k doseganju ciljev EU, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, ta obveznost pa je tudi sama cilj, za katerega je navedeno, da ne posega v ohranjanje stabilnosti cen^[128].

Naloge

Naloge NCB države članice, katere valuta je euro, so glede na status navedene NCB kot sestavnega dela Eurosistema v pretežni meri določene s Pogodbo in Statutom. Da bi bile določbe o nalogah v statutu NCB skladne s členom 131 Pogodbe, jih je treba primerjati z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti^[129]. To velja za vsako določbo, ki po sprejetju eura in integraciji v Eurosistem predstavlja oviro pri izvajanju nalog, povezanih z ESCB, in predvsem za določbe, ki ne spoštujejo pooblastil ESCB na podlagi poglavja IV Statuta.

Vsi nacionalni pravni predpisi v zvezi z denarno politiko morajo priznavati, da se mora denarna politika EU izvajati v okviru Eurosistema^[130]. Statut NCB lahko vsebuje določbe o instrumentih denarne politike. Takšne določbe bi morale biti primerljive s tistimi iz Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti, da se doseže skladnost s členom 131 Pogodbe.

Spremljanje javnofinančnih gibanj je naloga, ki jo NCB redno opravlja, da bi ustrezno ocenila, kakšno naravnanost naj zavzame denarna politika. NCB lahko na podlagi svoje dejavnosti spremljanja in neodvisnosti svetovanja tudi predstavijo svoje poglede na zadevna javnofinančna gibanja z namenom prispevati k pravilnemu delovanju evropske monetarne unije. Spremljanje javnofinančnih gibanj s strani NCB za namene denarne politike bi moralo temeljiti na polnem dostopu do vseh pomembnih javnofinančnih podatkov. Zato bi NCB morale imeti brezpogojen, pravočasen in avtomatičen dostop do vse pomembne javnofinančne statistike. Toda vloga NCB ne bi smela preseči dejavnosti spremljanja, ki izhajajo iz izpolnjevanja njihovega mandata na področju denarne politike, ali so z izpolnjevanjem slednjega – neposredno ali posredno – povezane^[131]. Formalni mandat NCB za ocenjevanje napovedi in javnofinančnih gibanj pomeni funkcijo NCB pri oblikovanju fiskalne politike (in ustrezno odgovornost za to), kar lahko povzroči tveganje spodkopavanja izpolnjevanja mandata Eurosistema na področju denarne politike in neodvisnosti NCB^[132].

V povezavi z nacionalnimi zakonodajnimi pobudami zoper pretrese na finančnih trgih je ECB poudarila, da bi se bilo treba izogniti vsakršnim izkrivljanjem nacionalnih segmentov denarnega trga euroobmočja, saj bi to lahko škodovalo izvajanju enotne denarne politike. To velja zlasti za izdajanje državnih poroštev za kritje medbančnih depozitov^[133].

Države članice morajo zagotoviti, da nacionalni zakonodajni ukrepi zoper likvidnostne težave podjetij ali profesionalnih posameznikov, na primer njihove dolgove do finančnih institucij, nimajo negativnega vpliva na likvidnost na trgu. Takšni ukrepi zlasti ne smejo biti neskladni z načelom odprtega tržnega gospodarstva, kot je izraženo v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, saj bi to lahko oviralo tok posojil, bistveno vplivalo na stabilnost finančnih institucij in trgov ter tako vplivalo na opravljanje nalog Eurosistema^[134].

Nacionalni pravni predpisi, ki dajejo NCB izključno pravico izdajati bankovce, morajo priznavati, da ima po sprejetju eura Svet ECB na podlagi člena 128(1) Pogodbe in člena 16 Statuta izključno pravico odobriti izdajanje eurobankovcev^[135], medtem ko pravica izdajati eurobankovce pripada ECB in NCB. Ko se euro sprejme, je treba tudi razveljaviti nacionalne pravne predpise, ki vladi omogočajo, da vpliva na zadeve, kot so apoeni, proizvodnja, obseg in umik bankovcev, ali pa morajo ti predpisi priznavati pooblastilo ECB v zvezi z eurobankovci, kot je navedeno v določbah Pogodbe in Statuta. Ne glede na razdelitev odgovornosti v zvezi s kovanci med vladami in NCB morajo zadevne določbe priznavati pooblastila ECB, da po sprejetju eura odobri obseg izdaje eurokovancev. Država članica ne sme obravnavati gotovine v obtoku kot dolg njene NCB do vlade te države članice, saj bi to porušilo koncept enotne valute in bilo nezdružljivo z zahtevami po pravni integraciji v Eurosistem^[136].

Kar zadeva upravljanje deviznih rezerv^[137], krši Pogodbo vsaka država članica, ki je sprejela euro in ne prenese svojih uradnih deviznih rezerv^[138] na svojo NCB. Tudi kakršna koli pravica tretje osebe – na primer vlade ali parlamenta –, da vpliva na odločitve NCB v zvezi z upravljanjem uradnih deviznih rezerv, ne bi bila v skladu s tretjo alineo člena 127(2) Pogodbe. NCB morajo ECB zagotoviti tudi devizne rezerve v sorazmerju s svojim deležem v vpisanem kapitalu ECB. To pomeni, da ne smejo obstajati pravne ovire za NCB pri prenosu deviznih rezerv na ECB.

Kar zadeva statistiko, čeprav uredbe, sprejete na podlagi člena 34.1 Statuta na področju statistike, ne dodeljujejo pravic ali nalagajo obveznosti državam članicam, ki niso sprejele eura, člen 5 Statuta, ki se nanaša na zbiranje statističnih podatkov, velja za vse države članice, ne glede na to, ali so sprejele euro. Zato morajo države članice, katerih valuta ni euro, na nacionalni ravni oblikovati in uvesti vse ukrepe, ki jih štejejo za ustrezne za zbiranje statističnih podatkov, potrebnih za izpolnitev zahtev ECB za statistično poročanje^[139] in za pravočasno pripravo na področju statistike, da bi lahko postale države članice, katerih valuta je euro^[140]. Nacionalna zakonodaja, ki določa okvir za sodelovanje med NCB in nacionalnimi statističnimi uradi, bi morala zagotavljati neodvisnost NCB pri opravljanju njihovih nalog v statističnem okviru ESCB^[141].

Finančne določbe

Finančne določbe v Statutu obsegajo pravila o finančnih poročilih^[142], reviziji^[143], vpisu kapitala^[144], prenosu deviznih rezerv^[145] in razporeditvi denarnih prihodkov^[146]. NCB morajo biti zmožne izpolnjevati svoje obveznosti na podlagi teh določb, zato je treba razveljaviti vse nezdružljive nacionalne določbe^[147].

Politika deviznega tečaja

Država članica z odstopanjem lahko ohrani nacionalno zakonodajo, ki določa, da je vlada odgovorna za politiko deviznega tečaja te države članice, pri čemer se NCB dodeli svetovalna in/ali izvršilna vloga. Vendar pa mora z dnem, ko država članica sprejme euro, takšna zakonodaja upoštevati, da se je odgovornost za politiko deviznega tečaja v euroobmočju prenesla na raven EU v skladu s členoma 138 in 219 Pogodbe.

Mednarodno sodelovanje

Za sprejetje eura mora biti nacionalna zakonodaja združljiva s členom 6.1 Statuta, ki določa, da na področju mednarodnega sodelovanja, ki vključuje naloge, zaupane Eurosistemu, ECB odloča o načinu zastopanosti ESCB. Nacionalna zakonodaja, ki NCB omogoča, da sodeluje v mednarodnih denarnih institucijah, mora določati, da je tako sodelovanje predmet odobritve ECB (člen 6.2 Statuta).

Razno

Poleg zgornjih vprašanj so pri nekaterih državah članicah še druga področja, na katerih je treba prilagoditi nacionalne določbe (na primer na področju klirinških in plačilnih sistemov ter izmenjave informacij).

3 Stanje ekonomske konvergence

V tem poglavju je predstavljen horizontalni pregled. Nekateri dejavniki, ki so pomembni za skupno oceno, niso zajeti tukaj, temveč v poglavjih 4 in 5.

Pri izpolnjevanju konvergenčnih meril je bil od Konvergenčnega poročila ECB 2022 dosežen omejen napredek, kar je odsev zahtevnih gospodarskih razmer. V vseh šestih državah, pregledanih v tem poročilu, je inflacija (merjena z indeksom HICP) nad referenčno vrednostjo, v petih državah pa precej nad to vrednostjo (tabela 3.1). Od aprila 2022 se je 12-mesečna povprečna razlika v dolgoročni obrestni meri v primerjavi z euroobmočjem v eni državi povečala, v štirih državah se je zmanjšala, v eni pa je ostala nespremenjena. Tako kot leta 2022 tri države ne izpolnjujejo merila glede dolgoročnih obrestnih mer, saj je bila njihova obrestna mera nad referenčno vrednostjo. Valute nekaterih držav, pregledanih v poročilu, so v zadnjih nekaj letih glede na euro občutno nihale. Javne finance so se v večini držav po pandemiji COVID-19 izboljšale, saj je njihovo gospodarstvo okrevalo, ukrepi pomoči zaradi pandemije pa so bili postopno odpravljeni. Vseeno v večini primerov javnofinančni primanjkljaj in delež javnega dolga ostajata nad ravnmi pred pandemijo, deloma zaradi gospodarskih posledic ruske vojne proti Ukrajini in ukrepov javnofinančne politike, ki so bili sprejeti kot odgovor na posledično visoke cene energije.

V zadnjih dveh letih so EU prizadele negativne gospodarske posledice ruske invazije na Ukrajino, ki je povzročila precejšnjo oslabitev gospodarske aktivnosti in strmo zvišanje stopenj inflacije. Od začetka leta 2022 ruska vojna proti Ukrajini zavira gospodarsko aktivnost v pregledanih državah zaradi negotovosti, motenj v trgovinski menjavi in dobavnih verigah ter vse slabšega zaupanja podjetij in potrošnikov. Hkrati je skokovit porast cen energentov in primarnih surovin zmanjšal povpraševanje in zavrl proizvodnjo. Na države iz srednje in vzhodne Evrope so še posebno močno vplivale gospodarske posledice vojne zaradi velike energetske intenzivnosti proizvodnje, gospodarske odprtosti in integracije v svetovne dobavne verige ter zaradi trgovinske menjave z Rusijo in finančne izpostavljenosti do Rusije (glej tudi razdelek 3.1). Poleg tega je gospodarsko aktivnost zaviralo tudi zaostrovanje denarne politike, ki se je v večini pregledanih držav začelo prej kot v euroobmočju. Posebej močno so bile prizadete Češka, Madžarska in Švedska, pri čemer se je njihovo gospodarstvo v letu 2023 kot celoti skrčilo. V istem letu je bila rast na Poljskem šibka, medtem ko je bilo gospodarstvo Bolgarije in Romunije nekoliko odpornejše, saj je raslo po stopnji okrog 2% ob podpori razmeroma močnega domačega povpraševanja.

V bližnji prihodnosti se bo gospodarska aktivnost v vseh pregledanih državah predvidoma okrepila, vendar geopolitične napetosti poslabšujejo njihove gospodarske obete. Popuščanje cenovnih pritiskov in ozkih grl v dobavnih verigah od začetka leta 2023 bo skupaj z izboljšanim zaupanjem in odpornimi trgi dela v letu 2024 predvidoma podpiralo gospodarsko okrevanje v pregledanih državah. Obenem bodo gospodarsko aktivnost še naprej zavirali zaostreni pogoji financiranja in negotovost. Glavni vir negotovosti so geopolitične napetosti, ki bi lahko še zaostrile trende fragmentacije, kar bi lahko povzročilo nadaljnje motnje v trgovinskih in naložbenih tokovih ter povečalo dojemanje tveganj. Gospodarske obete poslabšujeta tudi izguba cenovne konkurenčnosti v zadnjih letih v večini pregledanih držav in negotovost glede gibanja inflacije.

V zadnjih desetletjih so države iz srednje in vzhodne Evrope dosegle napredek pri realni konvergenci s povprečjem euroobmočja. Od leta 1999 so te države precej zmanjšale razliko v realnem BDP na prebivalca v primerjavi s povprečjem euroobmočja (graf 3.1). Od leta 2019 pa je proces dohitevanja v nekaterih državah zastal ali se celo obrnil, zlasti na Češkem, ki je med koncem leta 2019 in pomladjo 2023 zabeležila znatno apreciacijo realnega deviznega tečaja. Obenem precejšnje makroekonomske in finančne ranljivosti še naprej vztrajajo, čeprav v vsaki državi v drugačni meri. Če te ranljivosti ne bodo ustrezno odpravljene, bodo države verjetno izpostavljene negativnim zunanjim šokom, kar bo dolgoročno upočasnilo napredek pri konvergenci. Nekateri od ključnih izzivov na področju dolgoročne realne konvergence teh držav so (i) dinamične in negotove geopolitične razmere, ki ne bi vplivale le na trgovinske in naložbene tokove v bližnji prihodnosti, temveč tudi na dolgoročne proizvodne trende; (ii) premiki v industrijski strukturi, kar je običajno izziv za države, ki prehajajo s srednje na visoko dohodkovno raven; (iii) vztrajno pomanjkanje delovne sile in neugodna demografska gibanja, zlasti odliv visoko kvalificiranih ljudi; (iv) omejen napredek pri izboljševanju kakovosti upravljanja, institucionalnih zmogljivosti in poslovnega okolja.

Graf 3.1

Realni BDP na prebivalca

(a) V razmerju do povprečja euroobmočja	(b) Začetna raven v letu 1999 v primerjavi s poznejšimi spremembami glede na povprečje euroobmočja
(indeks: euroobmočje = 100)	(indeks: euroobmočje = 100; os x: raven v letu 1999; os y: sprememba ravni v odstotnih točkah v obdobju 1999–2023)

Kar zadeva merilo cenovne stabilnosti, je bila povprečna 12-mesečna stopnja inflacije nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo v vseh šestih pregledanih državah v tem poročilu (graf 3.2). Stopnja inflacije je bila precej nad referenčno vrednostjo v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, nekoliko nad referenčno vrednostjo pa je bila na Švedskem. V Konvergenčnem poročilu 2022 je bila stopnja inflacije v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji ravno tako precej nad takratno referenčno vrednostjo, ki je znašala 4,9%.

Graf 3.2

Inflacija, merjena z indeksom HICP

(povprečne medletne spremembe v odstotkih)

V času objave tega poročila je Romunija predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja. Poleg tega je Evropska komisija junija 2024 ugotovila, da Madžarska in Poljska nista izpolnjevali merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast. Po strmem povečanju med pandemijo se je proračunski primanjkljaj večinoma zmanjšal, vendar je v letu 2023 ostal na povišani ravni v vseh državah razen na Švedskem. V primerjavi s Konvergenčnim poročilom 2022 se je proračunski saldo izboljšal v štirih pregledanih državah, medtem ko se je na Poljskem močno poslabšal, v manjši meri pa tudi na Švedskem. Leta 2023 je bil proračunski primanjkljaj nad referenčno vrednostjo v štirih pregledanih državah: na Madžarskem (6,7% BDP) in v Romuniji (6,6% BDP) je bil občutno nad referenčno vrednostjo, na Poljskem (5,1% BDP) je bil precej nad referenčno vrednostjo, na Češkem (3,7% BDP) pa je bil nad referenčno vrednostjo (graf 3.3). Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se razmerje med primanjkljajem in BDP v letu 2024 poslabšalo v štirih državah in naj bi ostalo nad 3-odstotno referenčno vrednostjo na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Leta 2025 naj bi se proračunski saldo izboljšal v štirih državah, vendar naj bi še naprej presegal referenčno vrednost na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Kar zadeva merilo javnega dolga, je bil leta 2023 delež javnega dolga v Bolgariji in na Švedskem precej pod referenčno vrednostjo (graf 3.4). Na Češkem, Poljskem in v Romuniji je bil pod referenčno vrednostjo (med 40% in 50% BDP). Madžarska je bila edina pregledana država z deležem javnega dolga v razmerju do BDP nad 60-odstotno referenčno vrednostjo v letu 2023. Na presečni datum v tem poročilu je bila Romunija še vedno predmet odločbe Sveta o obstoju čezmernega primanjkljaja. Aprila 2020 je bil sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, junija 2024 pa je Komisija ugotovila, da Romunija ni sprejela učinkovitih ukrepov za odpravo čezmernega primanjkljaja. Obenem je Komisija na podlagi rezultatov za leto 2023 in načrtovanega primanjkljaja v letu 2024 tudi zaključila, da merilo glede primanjkljaja države iz Pakta za stabilnost in rast ni bilo izpolnjeno niti na Madžarskem niti na Poljskem. Komisija je zato napovedala svojo namero, da bo julija 2024 Svetu EU predlagala, da naj sprejme odločitev v skladu s členom 126(6) Pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja na Madžarskem in Poljskem.

Graf 3.3

Presežek (+) ali primanjkljaj (-) širše opredeljene države

(v odstotkih BDP)

Graf 3.4

Bruto dolg širše opredeljene države

(v odstotkih BDP)

Kar zadeva merilo deviznega tečaja, v času objave tega poročila samo bolgarski lev sodeluje v mehanizmu deviznih tečajev (ERM II). Bolgarski lev je bil v ERM II vključen julija 2020 po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 1,95583 leva za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Bolgarija je v ERM II vstopila z obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezo, tako da to za ECB ne predstavlja nobenih dodatnih obveznosti. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah bolgarskih oblasti. Bolgarski lev v dveletnem referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja. Razen romunskega leva, ki je izkazoval majhno volatilnost, so bile druge valute, ki ne sodelujejo v ERM II, razmeroma visoko volatilne. Češka krona, romunski lev in švedska krona so bili junija 2024 v primerjavi z eurom šibkejše kot junija 2022. Obenem se je z madžarskim forintom trgovalo na skoraj enaki ravni, medtem ko je bil poljski zlot močnejši (graf 3.5).^[148]

Graf 3.5

Dvostranski tečaji v razmerju do eura

(indeks: povprečje junija 2022 = 100; dnevni podatki; 20. junij 2022–19. junij 2024)

Kar zadeva konvergenco dolgoročnih obrestnih mer, so imele tri od šestih pregledanih držav dolgoročno obrestno mero nad 4,8-odstotno referenčno vrednostjo (graf 3.6). Obrestna mera je bila nad referenčno vrednostjo na Poljskem, v Romuniji in na Madžarskem, Najnižja vrednost je bila zabeležena na Švedskem. V Konvergenčnem poročilu 2022 so bile dolgoročne obrestne mere na Poljskem in Madžarskem nad referenčno vrednostjo, ki je takrat znašala 2,6%, v Romuniji pa precej nad to vrednostjo.

Graf 3.6

Dolgoročna obrestna mera

(v odstotkih; letno povprečje)

Pri ocenjevanju skladnosti s konvergenčnimi merili je bistveni element trajnost. Doseči je treba trajno in ne le trenutno konvergenco. V prvem desetletju ekonomske in monetarne unije (EMU) se je pokazalo, da šibki gospodarski temelji, pretirano ohlapno naravnane makroekonomske politike, nezadostne statistične zmogljivosti na ravni držav ter preveč optimistična pričakovanja glede zbliževanja realnih dohodkov pomenijo tveganje ne samo za zadevno državo, pač pa tudi za nemoteno delovanje euroobmočja kot celote. V drugem desetletju se je pokazalo, da je lahko ekonomska konvergenca zahtevna in traja dolgo časa, če so začetna makroekonomska neravnovesja velika, proces prilagajanja in reformiranja težak oziroma odpornost proti negativnim šokom šibka. Spoprijemanje s temi izzivi je v pristojnosti nacionalnih organov ter je v prvi vrsti in predvsem v lastnem interesu države, vendar je pomembno tudi za nemoteno delovanje euroobmočja na splošno in zlasti za transmisijo denarne politike. Izpolnjevanje številčnih konvergenčnih meril v določeni časovni točki samo po sebi ni zagotovilo za nemotena in ugodna gospodarska in finančna gibanja v državi kot članici euroobmočja v prihodnosti. Države, ki se pridružujejo euroobmočju, bi zato morale izkazati trajnost svojega konvergenčnega procesa in zmožnost, da so kos trenutnim zavezam in izzivom, ki jih predstavlja sprejetje eura, pri čemer morajo upoštevati, da monetarna unija ni fiskalna unija ter da so mehanizmi medsebojne delitve tveganj v EMU zato zelo omejeni.

Za trajnostno konvergenco so v več pregledanih državah potrebne trajne prilagoditve politik. Med predpogoji za trajnostno konvergenco so makroekonomska stabilnost, spodbudno poslovno okolje z učinkovito gospodarsko strukturo in javnimi institucijami ter zlasti zdrava javnofinančna politika. Za spopadanje z makroekonomskimi šoki je nujna visoka stopnja fleksibilnosti trga dela in trga proizvodov. Nujno je potrebna kultura stabilnosti, pri čemer dobro zasidrana inflacijska pričakovanja prispevajo k vzpostavitvi okolja cenovne stabilnosti. Treba je vzpostaviti pogoje odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco, da bi se zagotovila učinkovita uporaba kapitala in delovne sile v gospodarstvu ter podprla produktivnost in dolgoročna gospodarska rast. Visoka stopnja gospodarske integracije znotraj euroobmočja je potrebna za sinhronizacijo poslovnih ciklov. Poleg tega morajo biti vzpostavljene ustrezne makrobonitetne politike, s katerimi je mogoče preprečiti kopičenje makroekonomskih in finančnih neravnovesij, med katerimi so pretirana rast cen premoženja ter družbeno dragi cikli hitrega povečevanja in krčenja kreditiranja. Vzpostaviti je treba tudi ustrezen okvir za nadzor finančnih institucij. V primeru držav, za katere Evropska komisija izvaja poglobljeni pregled v kontekstu postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, je ključnega pomena odpravljanje ugotovljenih neravnovesij v gospodarstvu. Pomemben dejavnik pri gospodarski integraciji in konvergenci je tudi močno institucionalno okolje, vključno s sposobnostjo vsake države, da izvaja gospodarske prilagoditve in zdrave strukturne politike. Sveženj »EU naslednje generacije« je edinstvena priložnost za pospešitev procesa konvergence z euroobmočjem, saj je učinkovito in uspešno izvajanje investicijskih načrtov in reform ključnega pomena za uspešnost konvergence.

3.1 Merilo stabilnosti cen

Maja 2024 je pet od šestih pregledanih držav zabeležilo povprečno 12-mesečno stopnjo inflacije precej nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo pri merilu stabilnosti cen. Inflacija se je leta 2021 strmo zvišala, k čemur so največ prispevali bazni učinki, visoka rast cen energentov, ozka grla v dobavnih verigah, ki jih je sprožila pandemija, in strmo povečanje svetovnega povpraševanja po proizvodih. Od začetka leta 2022 se z rusko vojno proti Ukrajini krepijo inflacijski pritiski prek višjih cen energentov in primarnih surovin ter dodatno zaostrujejo že sedaj obremenjene dobavne verige. Zato se je inflacija v letu 2022 še zvišala v vseh pregledanih državah, čeprav v različni meri zaradi domačih politik. Od Konvergenčnega poročila 2022 se je inflacija v večini pregledanih držav gibala podobno: med junijem 2023 in majem 2024 se je inflacija precej umirila v vseh državah, vendar je bila v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji višja kot na Švedskem predvsem zaradi večje ranljivosti držav na nedavne neugodne svetovne šoke ter zaradi pomanjkanja delovne sile na trgu dela. Ob tem je teh pet držav zabeležilo stopnjo inflacije, ki je bila precej nad referenčno vrednostjo, medtem ko je bila na Švedskem stopnja inflacije rahlo nad referenčno vrednostjo.

Dolgoročnejša cenovna gibanja so bila predvsem v zadnjih nekaj letih odraz volatilnega makroekonomskega okolja. V zadnjih desetih letih sta se tako povprečna stopnja kot tudi volatilnost inflacije od države do države precej razlikovali (graf 3.7). V tem obdobju je bila povprečna inflacija v vseh pregledanih državah ves čas višja kot v euroobmočju. Sprva, tj. med letoma 2014 in 2016, je bila inflacija v vseh državah umirjena, kar je bilo predvsem posledica gibanja svetovnih cen primarnih surovin, majhnih uvoženih inflacijskih pritiskov ter v nekaterih državah vztrajnih prostih zmogljivosti, zniževanja nadzorovanih cen in posrednih davkov ter krepitve nominalnega efektivnega tečaja. V takšnih razmerah je postala denarna politika precej bolj ohlapna. Od leta 2017 se je inflacija pospešila zaradi krepitve gospodarske aktivnosti, solidnega domačega povpraševanja, vse večjega pomanjkanja delovne sile na trgu dela ter vse višjih cen energentov in primarnih surovin, kar je v nekaterih pregledanih državah sprožilo zaostrovanje naravnanosti denarne politike. Izbruh pandemije leta 2020 je povzročil velik upad gospodarske aktivnosti v tem letu. V nekaterih državah se je inflacija upočasnila, v drugih pa je ostala bolj vztrajna, k čemur so največ prispevale višje cene hrane in storitev ter pomanjkanje delovne sile na trgu dela. Inflacija se je v letih 2021 in 2022 precej zvišala v vseh pregledanih državah, k čemur sta največ prispevala strmo zvišanje cen energentov ter neskladje med ponudbo in povpraševanjem, ki so ga sprožili pandemija in odzivi makroekonomske politike. Od začetka leta 2022 inflacijske pritiske krepi ruska vojna proti Ukrajini. Da bi se zoperstavile zvišanju inflacije, je večina centralnih bank v letu 2021 začela močno zviševati svoje ključne obrestne mere, vlade pa so uvedle diskrecijske ukrepe javnofinančne pomoči, da bi ublažile breme visoke inflacije za gospodarstvo. V pregledanih državah so bili ti ukrepi skoncentrirani v letih 2022 in 2023 ter so bili večinoma v obliki povečanja subvencij, večinoma v zvezi z energenti, in v manjši meri nižjih posrednih davkov. Potem ko je inflacija proti koncu leta 2022 in na začetku leta 2023 dosegla najvišjo vrednost, je začela strmo upadati, k čemur so prispevali predhodno zaostrovanje denarne politike, padec svetovnih cen energentov ter popuščanje pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah. Ob umirjanju inflacijske dinamike so centralne banke na Češkem, Madžarskem in Poljskem začele rahljati naravnanost denarne politike, medtem ko so se ukrepi javnofinančne pomoči v vseh pregledanih državah postopoma umikali.

Graf 3.7

Dolgoročna gibanja inflacije (HICP) in obeti

(medletne spremembe v odstotkih)

Večina pregledanih držav je bila še posebno izpostavljena nedavnim globalnim šokom, in sicer predvsem zaradi strukturnih značilnosti njihovih gospodarstev. Države v srednji in vzhodni Evropi so zabeležile precej višjo stopnjo inflacije kot euroobmočje in Švedska zaradi njihove ranljivosti na učinke vojne v Ukrajini in posledične geopolitične spremembe. Prvič, te države imajo višjo energetsko intenzivnost proizvodnje kot euroobmočje, in sicer predvsem zaradi večjih energetsko intenzivnih sektorjev (tj. predelovalnih dejavnosti in prometa) ter manj energetsko učinkovitih naprav in stavb. Drugič, delež energentov in hrane v njihovi potrošniški košarici je večji kot v euroobmočju, kar je pogosto v gospodarstvih z nižjimi povprečnimi dohodki. Tretjič, večina teh gospodarstev je bila pred izbruhom vojne močno odvisna od ruske energije, zaradi česar so bila bolj občutljiva na motnje v oskrbi z energijo. Četrtič, te države so globoko integrirane v svetovne dobavne verige, kar pomeni večji vpliv ozkih grl v svetovnih dobavnih verigah. Medtem ko so na začetne razlike v inflaciji pomembno vplivali zunanji šoki, so pomembno vlogo odigrali tudi domači dejavniki. Na trgu dela je bilo še naprej prisotno pomanjkanje ustrezne delovne sile v večini pregledanih držav, pri čemer je zaradi zgodovinsko nizke stopnje brezposelnosti in vztrajnega pomanjkanja delovne sile prišlo do močne rasti plač (graf 3.8, slika a) (glej tudi razdelek 3.5).

Graf 3.8

Kumulativna rast indeksa HICP, nominalnih stroškov dela na enoto proizvoda in harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti med letoma 2014 in 2023

(a) HICP in nominalni stroški dela na enoto proizvoda	(b) Harmonizirani kazalniki konkurenčnosti na podlagi stroškov dela na enoto proizvoda in deflatorja BDP
(v odstotnih točkah; os x: kumulativna rast indeksa HICP; os y: kumulativna rast stroškov dela na enoto proizvoda)	(v odstotnih točkah; os x: kumulativna rast harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti na podlagi deflatorja BDP; os y: kumulativna rast harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti na podlagi stroškov dela na enoto proizvoda)

Čeprav naj bi se inflacijski pritiski v obdobju napovedi nadalje umirili, je v večini pregledanih držav dolgoročnejša vzdržnost konvergence inflacije vprašljiva. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se inflacija leta 2024 znižala z ravni v letu 2023 v vseh pregledanih državah, in sicer zaradi nadaljnjega popuščanja pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah ter zaradi preteklega zaostrovanja denarne politike. Vseeno bo inflacija na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji v letih 2024 in 2025 predvidoma ostala povišana zaradi okrevanja domačega povpraševanja in visoke rasti stroškov dela, na Švedskem pa naj bi se v letu 2024 že približala ciljni vrednosti. Te napovedi v sedanjih okoliščinah spremlja znatna negotovost. Tveganja, ki so jim izpostavljeni inflacijski obeti, so usmerjena navzgor v skoraj vseh pregledanih državah, saj bi lahko ponoven nastanek ozkih grl v svetovnih dobavnih verigah in napetosti na energetskih trgih povzročile višjo inflacijo od pričakovane, kar bi ob pomanjkanju delovne sile na trgu dela povzročilo tudi dodatne pritiske na rast plač. Dolgoročneje gledano bo v vseh obravnavanih srednje- in vzhodnoevropskih državah proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen še vedno precej nižja kot v euroobmočju, razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnih deviznih tečajev.

V okolju, ki naj spodbuja trajnostno stabilnost cen v državah, pregledanih v tem poročilu, so potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike, strukturne reforme in ukrepi za varovanje finančne stabilnosti. Vzpostavitev in ohranjanje okolja, ki prispeva k cenovni stabilnosti, bo ključno odvisno od delujočih trgov dela. V prihodnje bo pomembno, kako se plače odzivajo na visoko realizirano inflacijo in kako odražajo rast produktivnosti dela ter kako upoštevajo razmere na trgu dela in gibanja cenovne in stroškovne konkurenčnosti v konkurenčnih državah (graf 3.8). Treba je nadaljevati reforme na trgih proizvodov in dela, da bi se izboljšalo njihovo delovanje ter ohranile ugodne razmere za gospodarsko konjunkturo in rast zaposlenosti. Za to je treba nujno sprejeti ukrepe, ki spodbujajo odločnejše gospodarsko upravljanje in večjo kakovost institucij. Ker je manevrski prostor denarne politike omejen, zlasti v Bolgariji, ki sodeluje v ERM II, je nujno, da politike na drugih področjih okrepijo sposobnost teh gospodarstev, da ohranjajo cenovno stabilnost, se spoprimejo s specifičnimi šoki v posameznih državah in preprečijo kopičenje makroekonomskih neravnovesij.

3.2 Merilo proračunskega stanja države

V času objave tega poročila ostaja Romunija predmet sklepa Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja, medtem ko so tri druge države leta 2023 ravno tako presegle referenčno vrednost glede primanjkljaja. V Romuniji je primanjkljaj leta 2019 presegel referenčno vrednost (3% BDP), aprila 2020 pa je bil sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Zatem je bilo določeno, da je rok za odpravo čezmernega primanjkljaja leto 2024. Razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP je leta 2023 preseglo referenčno vrednost v štirih pregledanih državah. Primanjkljaj je bil nad referenčno vrednostjo na Češkem (3,7% BDP), precej nad referenčno vrednostjo je bil na Poljskem (5,1% BDP), občutno nad referenčno vrednostjo pa je bil v Romuniji (6,6% BDP) in na Madžarskem (6,7% BDP). V Bolgariji in na Švedskem je primanjkljaj ostal precej pod referenčno vrednostjo in je znašal 1,9% BDP oziroma 0,6% BDP.

Javnofinančni primanjkljaj je bil leta 2023 pod ravnijo iz leta 2021 v štirih državah, obravnavanih v tem poročilu, in sicer zaradi gospodarskega okrevanja po pandemiji in postopnega umikanja javnofinančnih ukrepov, sprejetih v odziv nanjo. Potem ko se je primanjkljaj leta 2020 zvišal nad 3-odstotno referenčno vrednost v vseh pregledanih državah razen na Švedskem, saj je pandemija povzročila znatno poslabšanje gospodarske aktivnosti in države so sprejele javnofinančne ukrepe, da bi ublažile njene posledice, je leta 2021 ostal nad referenčno vrednostjo v štirih državah. V letu 2022 se je proračunski saldo izboljšal v večini držav, saj je njihovo gospodarstvo še naprej okrevalo, del ukrepov javnofinančne pomoči pa je bil umaknjen. Vendar so leta 2023 to izboljšanje deloma izničile gospodarske posledice ruske vojne proti Ukrajini, ukrepi javnofinančne politike, sprejeti v odziv na posledično visoke cene energije, in slabitev gospodarske aktivnosti, zaradi česar se je proračunski saldo leta 2023 v primerjavi z letom 2022 poslabšal v petih državah, najbolj opazno na Poljskem, kjer je bil proračunski primanjkljaj leta 2023 3,3 odstotne točke višji kot leta 2021.

Evropska komisija za leto 2024 napoveduje, da bo razmerje med primanjkljajem in BDP ostalo nad 3-odstotno referenčno vrednostjo na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Leta 2024 naj bi se proračunski saldo poslabšal v štirih pregledanih državah, po napovedih pa naj bi ostal precej nad referenčno vrednostjo na Madžarskem in Poljskem, občutno nad njo pa v Romuniji. Obenem se pričakuje, da se bo na Češkem spustil pod 3-odstotno referenčno vrednost.

V letu 2023 je bil delež javnega dolga nad 60% BDP na Madžarskem, medtem ko je bil v drugih pregledanih državah javni dolg pod ali precej pod tem pragom (tabela 3.1 in graf 3.4). Razmerje med javnim dolgom in BDP je bilo leta 2023 v štirih pregledanih državah pod ravnijo iz leta 2021, in sicer predvsem zaradi okrevanja po pandemiji. Medtem ko se je delež javnega dolga na Češkem opazno povečal (za 2,0 odstotne točke BDP), v Romuniji pa rahlo povečal (za 0,3 odstotne točke BDP), se je na Švedskem zmanjšal za 5,5 odstotne točke BDP, na Poljskem za 4,0 odstotne točke, na Madžarskem za 3,2 odstotne točke in v Bolgariji za 0,8 odstotne točke. Gledano dolgoročneje, tj. v obdobju med letoma 2014 in 2023, se je razmerje med javnim dolgom in BDP precej povečalo v Romuniji (za 9,7 odstotne točke) in opazno povečalo na Češkem (za 2,1 odstotne točke), medtem ko se je v drugih državah zmanjšalo.

Evropska komisija za leto 2024 napoveduje povečanje deleža javnega dolga v razmerju do BDP v vseh pregledanih državah. Pričakuje se, da se bo delež javnega dolga opazno povečal na Poljskem in v Romuniji, zmerno pa v drugih štirih državah. Napovedi Komisije predvidevajo, da bo stopnja javnega dolga leta 2024 ostala pod oziroma precej pod 60-odstotno referenčno vrednostjo v vseh državah razen na Madžarskem.

Evropska komisija je junija 2024 ugotovila, da Romunija ni sprejela učinkovitih ukrepov za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja, ter da Madžarska in Poljska nista izpolnjevali merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast. Evropska komisija je 19. junija 2024 objavila poročilo, pripravljeno v skladu s členom 126(3) Pogodbe, na podlagi podatkov, ki jih je Eurostat potrdil 22. aprila 2024, za 12 držav članic, med katerimi so Češka, Madžarska in Poljska.^[149] Ugotovila je, da je bil proračunski primanjkljaj leta 2023 nad in ne blizu referenčne vrednosti (3% BDP) na Češkem, Madžarskem in Poljskem. Poleg tega je ugotovila, da Madžarska in Poljska v letu 2024 načrtujeta primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti. Preseganje referenčne vrednosti v vseh treh državah ni bilo ocenjeno kot izjemno (kot to določa Pogodba). Ni bilo ocenjeno kot začasno na Madžarskem in Poljskem, medtem ko je bilo ocenjeno kot začasno na Češkem, saj primanjkljaj po napovedih leta 2024 in leta 2025 ne bo presegal referenčne vrednosti. Gledano v celoti je ocenila, da merilo primanjkljaja ni bilo izpolnjeno na Madžarskem oziroma Poljskem, medtem ko je ocenila, da je bilo izpolnjeno na Češkem. Na podlagi poročila je Komisija napovedala svojo namero, da bo julija 2024 Svetu EU predlagala, da naj sprejme odločitev v skladu s členom 126(6) Pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja na Madžarskem in Poljskem. Pričakuje se, da bo Komisija jeseni 2024 Svetu EU predlagala priporočila, kako odpraviti čezmerni primanjkljaj. Poleg tega je Komisija ugotovila, da je Romunija leta 2023 zgrešila cilj glede primanjkljaja iz tekočega postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem ter da je bil fiskalni napor precej manjši, kot je priporočil Svet. Na tej podlagi je Komisija izdala priporočilo za sklep Sveta, da Romunija ni sprejela učinkovitih ukrepov v odziv na priporočilo iz člena 126(7), da se čezmerni primanjkljaj odpravi najpozneje do leta 2024.

V prihodnjem obdobju je nujno, da države, pregledane v tem poročilu, dosežejo in ohranijo zdravo in vzdržno javnofinančno stanje. V publikaciji Evropske komisije »Debt Sustainability Monitor 2023« je bilo ugotovljeno, da se Romunija, ki je predmet postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, v srednjeročnem obdobju sooča z velikim tveganjem glede javnofinančne vzdržnosti, da bi morala izpolnjevati pravila iz Pakta za stabilnost in rast ter da bi morala čezmerni primanjkljaj odpraviti v skladu s priporočili Sveta EU.^[150] V vseh pregledanih državah, razen na Švedskem, je bil leta 2023 primanjkljaj nedvomno večji kot pred pandemijo. Te države bi morale svoj proračunski saldo čim prej ponovno znižati pod 3-odstotno referenčno vrednost ali ga ohranjati pod to vrednostjo ter vzpostaviti fiskalne rezerve, da bodo omogočile delovanje avtomatičnih stabilizatorjev in povečale odpornost proti negativnim šokom. Poleg tega bi morala Madžarska, katere razmerje med javnim dolgom in BDP presega referenčno vrednost, zagotoviti, da bo zmanjševanje razmerja zadostno, tako da bodo fiskalni blažilniki na voljo v primeru prihodnjega gospodarskega upada. Vse države morajo zagotoviti skladnost z revidiranim Paktom za stabilnost in rast, ki bo določal priporočila od leta 2025 dalje. Na splošno bi bilo z nadaljnjo konsolidacijo lažje reševati proračunske izzive, ki jih prinašajo neugodna demografska gibanja. Zanesljiv državni javnofinančni okvir, ki je popolnoma v skladu s pravili EU in se učinkovito izvaja, bi moral podpreti javnofinančno konsolidacijo in omejiti odstopanja na strani javnofinančnih odhodkov ter hkrati prispevati k temu, da se ne bi ponovno pojavila makroekonomska neravnovesja. Na splošno bi morale biti javnofinančne strategije usklajene z novo opredeljenimi prednostnimi naložbami države ter z obsežnimi strukturnimi reformami za povečanje potencialne rasti in zaposlenosti. Program »EU naslednje generacije« je treba izvajati učinkovito in uspešno, da bi se spodbudil gospodarski razvoj in da bi se države prilagodile sedanjim strukturnim spremembam.

3.3 Merilo deviznega tečaja

V času objave tega poročila je bolgarski lev edina valuta, ki sodeluje v ERM II. Za valute drugih pregledanih držav članic veljajo različni tečajni režimi.

Stranke v ERM II so se 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se bolgarski lev vključi v ERM II, zato je bolgarski lev v dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 sodeloval v ERM II. Bolgarski lev je bil v ERM II vključen po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 1,95583 leva za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Bolgarija je v ERM II vstopila z obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezo, tako da to za ECB ne predstavlja nobenih dodatnih obveznosti. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale bolgarske oblasti (pri čemer so bile nekatere do vključitve leva v ERM II že izpolnjene), katerih cilj je do uvedbe eura doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija sta spremljali učinkovitost izvajanja bolgarskih zavez po vstopu v mehanizem in sta delovali v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. Ker ima ECB vlogo nadzornega organa in si deli odgovornost za makrobonitetno politiko, pozorno spremlja izvajanje zavez v zvezi s finančnim sektorjem, kar zadeva insolvenčni okvir in okvir za preprečevanje pranja denarja, saj bi to lahko vplivalo na vidike skrbnega in varnega poslovanja. Bolgarija zdaj uresničuje omenjene zaveze in je pozvana, naj pospeši prizadevanja za izpolnitev elementov akcijskega načrta, ki ga je sprejela Projektna skupina za finančno ukrepanje, potem ko je bila Bolgarija oktobra 2023 uvrščena na »sivi seznam«. Lev v referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja.

Za valute, ki ne sodelujejo v ERM II, je veljal režim drsečega ali uravnavano drsečega tečaja, pri čemer je bila v večini primerov zabeležena razmeroma velika volatilnost tečaja. Romunski lev, za katerega je veljal režim uravnavano drsečega tečaja, je bil zelo volatilen. Za ostale valute, ki ne sodelujejo v ERM II, je veljal režim prilagodljivega tečaja, zanje pa je bila značilna razmeroma visoka stopnja volatilnosti. Češka krona, romunski lev in švedska krona so bili junija 2024 v primerjavi z eurom šibkejše kot junija 2022. Obenem se je z madžarskim forintom trgovalo na skoraj enaki ravni, medtem ko je bil poljski zlot močnejši.

3.4 Merilo dolgoročnih obrestnih mer

V referenčnem obdobju so tri od šestih pregledanih držav zabeležile povprečno dolgoročno obrestno mero, ki je bila nad 4,8-odstotno referenčno vrednostjo. Državi z najnižjo povprečno dolgoročno obrestno mero sta bili Švedska (2,5%) in Bolgarija (4,0%). Češka je ravno tako zabeležila povprečno obrestno mero (4,2%) pod referenčno vrednostjo, medtem ko sta imeli Poljska (5,6%) in Romunija (6,4%) obrestno mero nad referenčno vrednostjo. Najvišja povprečna dolgoročna obrestna mera je bila na Madžarskem (6,8%). V letu 2022 je 12-mesečno povprečje dolgoročnih obrestnih mer še naprej naraščalo zaradi vse večjih inflacijskih pritiskov po začetnem šoku, povezanem z rusko invazijo na Ukrajino. Kot kaže, se je od začetka leta 2023 dolgoročna obrestna mera v vseh državah stabilizirala ali celo nekoliko znižala, čeprav je v skoraj vseh državah še vedno ostala na visoki ravni.

Od Konvergenčnega poročila 2022 se je razmik med dolgoročno obrestno mero in povprečjem euroobmočja zmanjšal v vseh pregledanih državah, razen v Bolgariji. Kljub temu so razlike v dolgoročnih obrestnih merah med pregledanimi državami še vedno precejšnje, kar je posledica razlik v cikličnem položaju teh držav ter različnih ocen finančnih trgov glede zunanjih in notranjih ranljivosti, vključno s proračunsko uspešnostjo in obeti za doseganje trajnostne konvergence. Dolgoročna obrestna mera v Bolgariji je bila maja 2024 za 60 bazičnih točk višja od ravni v euroobmočju, kar predstavlja povečanje razlike v višini 0,9 odstotne točke v primerjavi z ravnijo na začetku obravnavanega obdobja, tj. maja 2022. Ta gibanja so domnevno povezana z deželnim tveganjem, ki izhaja iz politične nestabilnosti, saj je bolgarski bančni sistem večinoma v lasti bank s sedežem v euroobmočju, centralna banka pa upravlja valutni odbor, ki dejansko uvaža denarne pogoje iz euroobmočja. Razlika v obrestnih merah se je v obravnavanem obdobju najbolj zmanjšala na Madžarskem, Poljskem, Češkem in v Romuniji, in sicer za 1,8 odstotne točke do 2,9 odstotne točke. Najmanj se je razlika v obrestnih merah zmanjšala na Švedskem (za 0,8 odstotne točke).

3.5 Drugi relevantni dejavniki

Po podatkih Evropske komisije se je zaskrbljenost glede pritiskov na stroškovno konkurenčnost precej povečala. Komisija se v poročilu o mehanizmu opozarjanja 2024 sklicuje zlasti na precejšnje povečanje nominalnih stroškov dela na enoto proizvoda v srednje- in vzhodnoevropskih državah ob velikih akumuliranih razlikah v inflaciji in pomanjkanju delovne sile na trgu dela. Komisija je zaključila, da je poglobljen pregled upravičen v primeru Madžarske, Romunije in Švedske. Kar zadeva Madžarsko, je Komisija ugotovila, da je še naprej prisotna zaskrbljenost glede močnih cenovnih in stroškovnih pritiskov, glede potreb po državnem in zunanjem financiranju ter glede cen stanovanj. Kar zadeva Romunijo, je ugotovila, da ostaja znatna zaskrbljenost v zvezi s stroškovno konkurenčnostjo, zunanjo vzdržnostjo in javnofinančnim primanjkljajem. V primeru Švedske pa je Komisija ugotovila, da je še naprej prisotna zaskrbljenost v zvezi s cenami stanovanjskih nepremičnin, visoko zadolženostjo gospodinjstev in zadolženostjo družb. Čeprav je Komisija druge pregledane države v tem poročilu razvrstila med tiste, ki nimajo neravnovesij, se tudi te države soočajo z raznimi izzivi. Komisija je v spomladanskem svežnju evropskega semestra 2024 potrdila, da Madžarska in Švedska še naprej beležita neravnovesja, medtem ko je bilo ugotovljeno, da Romunija beleži čezmerna neravnovesja, potem ko je do leta 2023 beležila neravnovesja, saj ranljivosti, ki se nanašajo na zunanje račune, povezane predvsem z velikim in naraščajočim proračunskim primanjkljajem, ostajajo, medtem ko so se precejšnji stroškovni in cenovni pritiski povečali, ukrepanje ekonomskih politik pa je bilo šibko.

Zunanja pozicija večine pregledanih držav se je v zadnjih letih poslabšala. Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji kaže, da se je povprečni triletni saldo tekočega računa leta 2023 v večini pregledanih držav še dodatno prevesil v negativno območje (tabela 3.2). Večji primanjkljaj je odražal strmo naraščanje cen primarnih surovin, zaradi česar so se pogoji menjave poslabšali, kakor tudi vztrajno domače povpraševanje in šibko uvozno povpraševanje v glavnih trgovinskih partnericah. Leta 2023 je povprečni triletni primanjkljaj na tekočem računu prekoračil spodnjo mejo okvirnega praga, ki znaša −4,0% BDP, v Romuniji, na Madžarskem pa je bil na ravni −4,0%. Na Švedskem pa je prekoračil zgornjo mejo okvirnega praga, ki znaša 6,0%.

Negativno neto stanje mednarodnih naložb, merjeno kot odstotek BDP, se je v večini pregledanih državah sicer zmanjšalo, a ostaja na visoki ravni. Neto obveznosti do tujine v državah srednje in vzhodne Evrope so zabeležene predvsem v postavki neposrednih tujih naložb, ki predstavljajo stabilnejšo obliko financiranja. V letu 2023 je neto stanje mednarodnih naložb na Madžarskem in v Romuniji preseglo okvirni prag, ki znaša −35% BDP. Neto obveznosti do tujine so bile nižje na Poljskem (31,5% BDP), Češkem (13,2% BDP) in v Bolgariji (7,6% BDP), Švedska pa je zabeležila pozitivno neto stanje mednarodnih naložb (33,2% BDP).

Kar zadeva cenovno in stroškovno konkurenčnost, je realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s HICP, med letoma 2021 in 2023 v različni meri apreciiral v številnih pregledanih državah, pri čemer je bila izjema Švedska. Triletna stopnja rasti stroškov dela na enoto proizvoda je bila zelo visoka v skoraj vseh pregledanih državah. Okvirni prag, ki znaša 12%, je bil presežen v vseh državah, razen na Švedskem. V Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji so se stroški dela na enoto proizvoda povečali za več kot dvakratnik praga. Kljub poslabšanju cenovne in stroškovne konkurenčnosti so se deleži na izvoznih trgih v letu 2023 in večletnem obdobju nekoliko izboljšali v vseh državah (na primer zaradi povečanja izvoznih proizvodnih zmogljivosti).

Gospodarstva pregledanih držav so prek trgovinskih in finančnih povezav še naprej dobro povezana z euroobmočjem. Euroobmočje je glavni trgovinski in finančni partner vseh pregledanih držav (graf 3.9). Leta 2023 se je izvoz blaga v euroobmočje gibal od okrog 40,7% skupnega izvoza na Švedskem do 62,4% na Češkem. V istem letu se je uvoz iz euroobmočja gibal med 41,8% skupnega uvoza v Bolgariji in 55,8% na Poljskem. Kar zadeva finančne naložbe, je delež euroobmočja v celotnem stanju vhodnih neposrednih tujih naložb presegel 70% na Češkem, v Romuniji in na Poljskem, medtem ko je bil delež euroobmočja v stanju obveznosti iz naslova portfeljskih naložb nad tem pragom v Bolgariji. Tako pri neposrednih naložbah kot tudi pri portfeljskih naložbah je euroobmočje predstavljalo največji delež stanja naložb v tujino v Romuniji, ki ji je sledila Češka. Poleg tega imajo banke, ki so v lasti finančnih institucij s sedežem v euroobmočju, pomembno vlogo v bančnih sistemih srednje- in vzhodnoevropskih držav, zlasti v Bolgariji, na Češkem in v Romuniji. Gledano v celoti so poslovni cikli vseh pregledanih držav še naprej zelo usklajeni s cikli v euroobmočju.

Graf 3.9

Trgovinske in finančne vezi z euroobmočjem

(a) Delež blagovne trgovinske menjave z euroobmočjem	(b) Pozicija naložb v razmerju do euroobmočja
(kot odstotek skupnega zneska)	(kot odstotek skupnega zneska)

Od leta 2022 se je rast cen stanovanjskih nepremičnin upočasnila v vseh pregledanih državah. V obdobju 2021–2022 so cene stanovanj v večini pregledanih držav rasle po stopnji, ki je bila nazadnje zabeležena pred svetovno finančno krizo. Od leta 2022 strmo povečanje stroškov zadolževanja skupaj z vse manjšim zaupanjem potrošnikov zavira hipotekarna posojila in cene stanovanjskih nepremičnin, čeprav v različni meri v posameznih državah (graf 3.10, slika a). V Bolgariji in na Poljskem je bil popravek na stanovanjskem trgu razmeroma blag, medtem ko so se cene stanovanj strmo znižale na Švedskem, kjer tveganja ostajajo visoka zaradi povišane zadolženosti gospodinjstev in velike izpostavljenosti bančnega sektorja nepremičninam. Z višjimi obrestnimi merami so se povečali stroški servisiranja dolga, zlasti v državah, kjer je bil delež hipotek s spremenljivo obrestno mero v preteklosti visok, kot so Poljska, Romunija in Švedska (graf 3.10, slika b). V prihodnje bi se lahko sposobnost gospodinjstev, da servisirajo dolg, še zmanjšala, če bi cene energije ponovno poskočile, obrestne mere ostale višje dlje časa ali če bi se razmere na trgu dela precej poslabšale.

Graf 3.10

Cene stanovanj in delež hipotekarnih posojil s spremenljivo obrestno mero

(a) Cene stanovanjskih nepremičnin	(b) Delež stanovanjskih posojil s spremenljivo obrestno mero
(medletne spremembe v odstotkih)	(kot odstotek vseh posojil, povprečje v obdobju 2014–2024)

Izpostavljenost tečajnemu tveganju se je v večini pregledanih držav povečala, medtem ko je bančni sektor na splošno ostal odporen. Od leta 2022 se je delež posojil podjetjem v eurih precej povečal (graf 3.11, slika a), zlasti na Češkem, Madžarskem in v Romuniji, kar je bilo posledica povečanja razlik v obrestnih merah v primerjavi z euroobmočjem. Nasprotno so v vseh pregledanih državah posojila gospodinjstvom v eurih ostala na razmeroma nizki ravni. Poleg tega, da bi se lahko z veliko euroizacijo zmanjšala učinkovitost domače denarne politike, se povečuje tudi ranljivost finančnega sistema na tečajna nihanja, saj bi to lahko povzročilo valutno neskladje v bilancah zasebnega sektorja. Tveganja za finančno stabilnost, povezana z večjo izpostavljenostjo deviznemu tečaju, višjimi obrestnimi merami in trenutnimi popravki na stanovanjskih trgih, se zmanjšujejo z odpornostjo bančnega sektorja, ki je še naprej izkazoval zdravo kapitalsko pozicijo in likvidnostne rezerve, stabilen dostop do financiranja ter zadostno dobičkonosnost v vseh pregledanih državah. Poleg tega se je delež nedonosnih posojil še dodatno zmanjšal in leta 2023 v večini pregledanih držav dosegel ali ohranil rekordno nizko raven (graf 3.11, slika b), vendar je bil v večini pregledanih držav še naprej večji kot v euroobmočju.

Graf 3.11

Posojila v eurih in nedonosna posojila

(a) Delež posojil nefinančnim družbam v eurih	(b) Nedonosna posojila
(kot odstotek skupnega zneska)	(kot odstotek skupnega zneska)

Politike na področju finančnega sektorja v pregledanih državah bi morale biti usmerjene v zagotavljanje plodnega prispevka finančnega sektorja k vzdržni gospodarski rasti in k cenovni stabilnosti, nadzorne politike pa bi morale biti usmerjene v zagotavljanje finančno zdravega in odpornega bančnega sistema, kar je predpogoj za pridružitev enotnemu mehanizmu nadzora (EMN). Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z nacionalnimi nadzorniki iz drugih držav članic EU v kolegijih nadzornikov. Odkar je leta 2020 začel veljati okvir o tesnem sodelovanju s centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka), je ECB prevzela odgovornost za (i) neposredni nadzor pomembnih institucij v Bolgariji, (ii) skupne postopke v zvezi z vsemi nadzorovanimi subjekti in (iii) pregled nad manj pomembnimi institucijami, ki jih še naprej nadzira nacionalni nadzornik. Od vzpostavitve tesnega sodelovanja ECB tesno sodeluje z Българска народна банка (Bolgarsko narodno banko), da bi zagotovila njeno nemoteno vključitev v EMN.

Razmere na trgu dela v večini pregledanih držav še naprej zaznamuje pomanjkanje delovne sile. Od objave Konvergenčnega poročila 2022 se je stopnja brezposelnosti v večini pregledanih držav nekoliko zvišala, vendar je ostala blizu najnižjih vrednosti in pod ravnijo euroobmočja (graf 3.12, slika a). Večina držav se je še naprej soočala s pomanjkanjem delovne sile v nekaterih segmentih trga dela, kar je prispevalo k močnim plačnim pritiskom. O pomanjkanju delovne sile pričajo tudi manj ugodna gibanja na področju delovne sile in delovno sposobnega prebivalstva v obravnavanih srednje- in vzhodnoevropskih državah v primerjavi z euroobmočjem (graf 3.12, slika b). Ti trendi so posledica odseljevanja visoko kvalificiranih mladih in hitrega staranja prebivalstva. Drugi strukturni izzivi na trgu dela v nekaterih pregledanih državah so nizka stopnja aktivnosti na trgu dela (zlasti žensk) ter precejšnje poklicno neskladje med ponudbo in povpraševanjem. Čeprav pomanjkanje delovne sile na trgu dela predstavlja tveganje, da bodo plače in inflacija v bližnji prihodnosti višje, se zdi, da je tveganje plačno-cenovne spirale omejeno zaradi večinoma zasidranih dolgoročnejših inflacijskih pričakovanj, ki odražajo zaupanje trgov v zavezanost centralnih bank cenovni stabilnosti. Srednjeročno predstavljajo neugodna demografska gibanja in strukturni problemi na trgu dela velik izziv za srednje- in vzhodnoevropske države pri prizadevanjih, da bi dohitele euroobmočje. Tveganja so še posebej izrazita v Bolgariji in Romuniji, katerih prebivalstvo naj bi se v prihodnjem desetletju še naprej hitro zmanjševalo.

Graf 3.12

Kazalniki trga dela

(a) Stopnja brezposelnosti	(b) Delovno sposobno prebivalstvo
(odstotek delovne sile)	(spremembe v odstotkih)

Močno institucionalno okolje je še en pomemben dejavnik pri analiziranju vzdržnosti gospodarske integracije in konvergence. Nizka kakovost institucij in šibko gospodarsko upravljanje sta lahko na primer povezana s šibkim poslovnim okoljem, neučinkovito javno upravo, davčnimi utajami, korupcijo, pomanjkanjem socialne vključenosti, pomanjkanjem transparentnosti, pomanjkanjem neodvisnosti sodstva oziroma slabim dostopom do spletnih storitev. V večini pregledanih držav bi izboljšanje kakovosti institucij prispevalo k odpravi obstoječih togosti in dejavnikov, ki zavirajo učinkovito razporejanje in uporabo proizvodnih dejavnikov, s čimer bi se okrepila dolgoročna sposobnost za rast. Šibko institucionalno okolje lahko z oviranjem rasti potencialnega proizvoda spodkoplje tudi sposobnost države, da servisira dolg, in oteži gospodarsko prilagajanje. Poleg tega lahko vpliva tudi na sposobnost države, da izvaja potrebne ukrepe.

Kakovost institucij in upravljanja je razmeroma šibka v vseh pregledanih srednje- in vzhodnoevropskih državah – še posebej v Bolgariji, Romuniji in na Madžarskem. To lahko pomeni tveganje za gospodarsko odpornost in trajnost konvergence. Specifični institucionalni kazalniki večinoma potrjujejo splošno sliko o slabi kakovosti institucij in slabem upravljanju v večini teh držav, čeprav so nekatere med njimi v zadnjih desetletjih zabeležile izboljšanje (graf 3.13).^[151] Tako so Bolgarija, Romunija in Madžarska med državami, ki se soočajo z največjimi izzivi na tem področju v EU. Z izvajanjem reform, določenih v njihovih načrtih za okrevanje in odpornost, bi se okrepila pravna država in upravljanje v teh državah.

Graf 3.13

Države EU glede na kakovost institucij

(a) Svetovni kazalniki upravljanja	(b) Indeks zaznavanja korupcije
(indeks; os x: raven v letu 2000; os y: raven v letu 2022)	(indeks; os x: raven v letu 1999; os y: raven v letu 2023)

V večini pregledanih držav so potrebne široko zastavljene strukturne reforme, s čimer se bosta izboljšali gospodarska rast in konkurenčnost. K pospešitvi rasti produktivnosti bi lahko prispevalo izboljšanje lokalnih institucij, upravljanja in poslovnega okolja skupaj z nadaljnjim napredkom pri reformah in privatizaciji državnih podjetij ter pri učinkovitem črpanju sredstev EU. To bi po drugi strani prispevalo k večji konkurenci v ključnih reguliranih sektorjih (npr. v energetiki in prevozu), k manjšim oviram za vstop na trg ter k spodbuditvi nujno potrebnih investicij zasebnega sektorja.

4 Povzetki po posameznih državah

4.1 Bolgarija

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Bolgariji znašala 5,1%, kar je precej nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo v naslednjih mesecih po pričakovanjih postopno zniževala, saj pritiski iz proizvodne verige in ozka grla v dobavnih verigah še naprej popuščajo. Osnovna inflacija bo predvidoma ostala vztrajno visoka, k čemur bodo največ prispevali močni plačni pritiski zaradi pomanjkanja ustrezne delovne sile. Stroški dela na enoto proizvoda so se v obdobju 2020–2023 povečali za 27,4%, kar je precej več kot v euroobmočju (9,5%). Vzdržnost konvergence inflacije na daljši rok je v Bolgariji vprašljiva. Proces dohitevanja bo verjetno povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen v Bolgariji še vedno precej nižja kot v euroobmočju.

Bolgarija trenutno ni predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja. Proračunski primanjkljaj Bolgarije je leta 2023 znašal 1,9% BDP, kar je precej pod 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 23,1%, kar je precej pod referenčno vrednostjo 60%.

Bolgarski lev je v dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 sodeloval v mehanizmu ERM II. Lev v referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah bolgarskih oblasti. Bolgarija si zdaj prizadeva za izpolnitev teh povstopnih zavez in se jo spodbuja, naj pospeši prizadevanja za izpolnitev elementov akcijskega načrta, ki ga je sprejela Projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF), potem ko je bila Bolgarija oktobra 2023 uvrščena na »sivi seznam« jurisdikcij, ki so pod okrepljenim spremljanjem.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile bolgarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 4,0%, kar je pod 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za konvergenčno merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami v Bolgariji in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je rahlo zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 0,9 odstotne točke. Kapitalski trgi v Bolgariji so še vedno manjši in mnogo manj razviti kot v euroobmočju.

Bolgarska zakonodaja je združljiva s Pogodbama in Statutom ESCB, kot zahteva člen 131 Pogodbe, vendar ob pogojih in razlagi, ki so opisani v razdelku 7.1.

4.2 Češka

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Češkem znašala 6,3%, kar je precej nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zniževala, k čemur bosta prispevala preteklo zaostrovanje denarne politike ter nadaljnje popuščanje pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah. Obenem bo veliko pomanjkanje ustrezne delovne sile še naprej povzročalo pritiske na rast inflacije. Vzdržnost konvergence inflacije na daljši rok je na Češkem nekoliko vprašljiva. Proces dohitevanja lahko povzroči pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen na Češkem še vedno nekoliko nižja kot v euroobmočju, razen če bo učinke dohitevanja izravnala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Češka trenutno ni predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja. Proračunski primanjkljaj Češke je leta 2023 znašal 3,7% BDP, kar je nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 44,0%, kar je pod referenčno vrednostjo 60%. Junija 2024 je Evropska komisija ocenila, da je čezmerni primanjkljaj začasen, saj primanjkljaj v letih 2024 in 2025 predvidoma ne bo presegel referenčne vrednosti. Po upoštevanju relevantnih dejavnikov je ocenila, da je merilo glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast izpolnjeno.

V dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 češka krona ni sodelovala v ERM II, ampak je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj češke krone do eura je v referenčnem obdobju v povprečju dokaj močno nihal. Na dan 19. junija 2024 je bil na ravni 24,9100 krone za 1 EUR, kar je za 0,8% manj od povprečne ravni v juniju 2022.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile češke dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 4,2%, kar je pod 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za konvergenčno merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Češkem in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je rahlo zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 1,1 odstotne točke. Kapitalski trgi na Češkem so manjši in mnogo manj razviti kot v euroobmočju.

Češka zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Češka je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.3 Madžarska

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Madžarskem znašala 8,4%, kar je veliko nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zniževala, k čemur bosta prispevala preteklo zaostrovanje denarne politike ter nadaljnje popuščanje pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah. Obenem bosta pomanjkanje ustrezne delovne sile in močno prilagajanje cen v storitvenih dejavnostih še naprej ustvarjala pritiske na rast inflacije. Stroški dela na enoto proizvoda so se v obdobju 2020–2023 povečali za 34,0%, kar je precej več kot v euroobmočju (9,5%). Vzdržnost konvergence inflacije na daljši rok je na Madžarskem vprašljiva. Proces dohitevanja bo verjetno povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen na Madžarskem še vedno nižja kot v euroobmočju, razen če bo učinke dohitevanja izravnala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Evropska komisija je junija 2024 ugotovila, da Madžarska ne izpolnjuje merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast. Proračunski primanjkljaj Madžarske je leta 2023 znašal 6,7% BDP, kar je veliko nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 73,5%, kar je nad referenčno vrednostjo 60%. Junija 2024 je Evropska komisija ugotovila, da Madžarska ne izpolnjuje merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast, in objavila, da namerava Svetu julija predlagati, da naj na podlagi člena 126(6) sprejme sklep o obstoju čezmernega primanjkljaja na Madžarskem.

V dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 madžarski forint ni sodeloval v ERM II, ampak je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj madžarskega forinta do eura je v referenčnem obdobju v povprečju zelo močno nihal. Na dan 19. junija 2024 je bil na ravni 396,3400 forinta za 1 EUR, kar je skoraj enako (0,1%) povprečni ravni iz junija 2022. Junija 2020 je centralna banka Magyar Nemzeti Bank sklenila linijo repo poslov z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 4 milijarde EUR v zameno za visokokakovostno zavarovanje v eurih, da bi zagotovila eursko likvidnost madžarskim finančnim institucijam. Ta linija ji je bila na voljo tudi v referenčnem obdobju, saj je bila januarja 2024 ponovno podaljšana.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile madžarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 6,8%, kar je nad 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za konvergenčno merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Madžarskem in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je močno zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 3,7 odstotne točke. Kapitalski trgi na Madžarskem so manjši in mnogo manj razviti kot v euroobmočju.

Madžarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja, enotnega zapisa eura in pravne integracije v Eurosistem. Madžarska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.4 Poljska

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Poljskem znašala 6,1%, kar je precej nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zniževala, k čemur bosta prispevala preteklo zaostrovanje denarne politike ter nadaljnje popuščanje pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah. Obenem bo pomanjkanje ustrezne delovne sile še naprej povzročalo pritiske na rast inflacije. Stroški dela na enoto proizvoda so se v obdobju 2020–2023 povečali za 22,0%, kar je precej več kot v euroobmočju (9,5%). Vzdržnost konvergence inflacije na daljši rok je na Poljskem vprašljiva. Proces dohitevanja bo verjetno povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen na Poljskem še vedno nižja kot v euroobmočju, razen če bo učinke dohitevanja izravnala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Evropska komisija je junija 2024 ugotovila, da Poljska ne izpolnjuje merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast. Proračunski primanjkljaj Poljske je leta 2023 znašal 5,1% BDP, kar je precej nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 49,6%, kar je pod referenčno vrednostjo 60%. Junija 2024 je Evropska komisija ugotovila, da Poljska ne izpolnjuje merila glede primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast, in objavila, da namerava Svetu julija predlagati, da naj na podlagi člena 126(6) sprejme sklep o obstoju čezmernega primanjkljaja na Poljskem.

V dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 poljski zlot ni sodeloval v ERM II, ampak je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj poljskega zlota do eura je v referenčnem obdobju v povprečju dokaj močno nihal. Na dan 19. junija 2024 je bil na ravni 4,3300 zlota za 1 EUR, kar je za 6,8% več od povprečne ravni v juniju 2022. Med marcem 2022 in sredino januarja 2024 je centralna banka Narodowy Bank Polski imela linijo valutnih zamenjav z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 10 milijard EUR v zameno za zlote, da bi zadovoljila morebitne potrebe poljskega finančnega sistema po eurski likvidnosti.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile poljske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 5,6%, kar je nad 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za konvergenčno merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Poljskem in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je rahlo zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 2,6 odstotne točke. Kapitalski trgi na Poljskem so manjši in mnogo manj razviti kot v euroobmočju.

Poljska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, zaupnosti, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Poljska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.5 Romunija

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Romuniji znašala 7,6%, kar je veliko nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zniževala, k čemur bosta prispevala preteklo zaostrovanje denarne politike ter nadaljnje popuščanje pritiskov iz proizvodne verige in ozkih grl v dobavnih verigah. Obenem bo osnovna inflacija predvidoma ostala visoka zaradi močne rasti plač, ki jo poganja pomanjkanje ustrezne delovne sile. Stroški dela na enoto proizvoda so se v obdobju 2020–2023 povečali za 26,7%, kar je precej več kot v euroobmočju (9,5%). Vzdržnost konvergence inflacije na daljši rok je v Romuniji vprašljiva. Proces dohitevanja bo verjetno povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen v Romuniji še vedno nižja kot v euroobmočju, razen če bo učinke dohitevanja izravnala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Romunija je trenutno v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem in Evropska komisija je junija 2024 ugotovila, da ni sprejela učinkovitih ukrepov. Proračunski primanjkljaj Romunije je leta 2023 znašal 6,6% BDP, kar je veliko nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 48,8%, kar je pod referenčno vrednostjo 60%. Romunija je od aprila 2020 v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ker je njen javnofinančni položaj leta 2019 presegel 3-odstotno referenčno vrednost. Njen skupni primanjkljaj je bil leta 2023 mnogo višji od priporočenega cilja. Junija 2024 je Evropska komisija ocenila, da je bil odziv Romunije nezadosten, in predlagala sklep Sveta, da Romunija ni sprejela učinkovitih ukrepov za odpravo čezmernega primanjkljaja.

V referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 romunski lev ni sodeloval v ERM II, ampak je zanj veljal režim prilagodljivega deviznega tečaja, ki vključuje uravnavano drsenje tečaja. Tečaj romunskega leva do eura je v referenčnem obdobju v povprečju malo nihal. Na dan 19. junija 2024 je bil na ravni 4,9768 leva za 1 EUR, kar je za 0,7% manj od povprečne ravni iz junija 2022. Med junijem 2020 in sredino januarja 2024 je imela centralna banka Banca Naţională a României sklenjeno linijo repo poslov z ECB, po kateri si je lahko na podlagi visokokakovostnega zavarovanja v eurih izposodila do 4,5 milijarde EUR za zagotovitev eurske likvidnosti romunskim finančnim institucijam.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile romunske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 6,4%, kar je nad 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za konvergenčno merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami v Romuniji in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je rahlo povečala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 3,2 odstotne točke. Kapitalski trgi v Romuniji so veliko manjši od tistih v euroobmočju in še vedno premalo razviti.

Romunska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Romunija je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.6 Švedska

Maja 2024 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Švedskem znašala 3,6%, kar je nad 3,3-odstotno referenčno vrednostjo za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zniževala, k čemur bodo prispevali restriktivna denarna politika, padec cen energentov in nadaljnje popuščanje pritiskov iz proizvodne verige. Inflacija, merjena s cenami življenjskih potrebščin, se bo leta 2024 po pričakovanjih približala 2-odstotnemu cilju centralne banke Sveriges riksbank in leta 2025 ostala blizu te ravni. V prihodnjem obdobju bosta denarna politika Švedske in njen stabilnostno naravnan institucionalni okvir predvidoma še naprej podpirala doseganje cenovne stabilnosti.

Švedska trenutno ni predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja. Proračunski primanjkljaj Švedske je leta 2023 znašal 0,6% BDP, kar je precej pod 3-odstotno referenčno vrednostjo, razmerje med javnim dolgom in BDP pa je bilo 31,2%, kar je precej pod referenčno vrednostjo 60%. Švedska ni bila nikoli v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

V dveletnem referenčnem obdobju od 20. junija 2022 do 19. junija 2024 švedska krona ni sodelovala v ERM II, ampak je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj švedske krone do eura je v dveletnem referenčnem obdobju v povprečju močno nihal. Na dan 19. junija 2024 je bil na ravni 11,2140 krone za 1 EUR, kar je za 5,8% manj od povprečne ravni v juniju 2022. V referenčnem obdobju je centralna banka Sveriges riksbank ohranila dogovor o zamenjavi z ECB, ki velja od 20. decembra 2007, po katerem si je v zameno za švedske krone lahko izposodila do 10 milijard EUR.

V referenčnem obdobju od junija 2023 do maja 2024 so bile švedske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 2,5% in so torej ostale precej pod 4,8-odstotno referenčno vrednostjo za merilo obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Švedskem in obrestnimi merami v euroobmočju (tehtano z BDP) se je rahlo zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala –0,7 odstotne točke. Kapitalski trgi na Švedskem so v primerjavi s trgi v euroobmočju močno razviti.

Švedska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Švedska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe. Švedska je po Pogodbi dolžna sprejeti nacionalno zakonodajo z namenom integracije v Eurosistem vse od 1. junija 1998 dalje. Švedski organi doslej niso sprejeli nobenih zakonodajnih ukrepov, da bi odpravili neskladja, opisana v tem in prejšnjih poročilih.