Prevod Konvergenčnega poročila ECB 2020 v slovenščino obsega naslednja poglavja: uvod, okvir za analizo, stanje ekonomske konvergence in povzetki po posameznih državah. Več informacij je v celotni angleški različici poročila, ki je na voljo na spletnem mestu ECB.

1 Uvod

Od 1. januarja 1999 je euro sprejelo 19 držav članic EU. Poročilo obravnava sedem od osmih držav članic EU, ki še niso sprejele enotne valute. Danska, ena od teh osmih držav, je Svet Evropske unije (Svet EU) obvestila, da ne namerava sodelovati v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (EMU).^[1] Konvergenčno poročilo se za Dansko zato pripravi samo v primeru, da pregled zahteva sama. Ker ga ni zahtevala, tokratno konvergenčno poročilo obravnava naslednje države: Bolgarijo, Češko, Hrvaško, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko. Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba)^[2] vseh sedem držav zavezuje k uvedbi eura, kar pomeni, da si morajo prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih kriterijev.

Z izdelavo tega poročila ECB izpolnjuje zahtevo iz člena 140 Pogodbe. Člen 140 pravi, da najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Komisija in Evropska centralna banka poročata Svetu o »napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije«. Sedmerica držav, obravnavanih v tem poročilu, je bila pregledana v okviru rednega dvoletnega cikla. Evropska komisija je prav tako pripravila poročilo, obe poročili pa se vzporedno predložita Svetu EU.

ECB v tem poročilu uporablja enak okvir kot v prejšnjih konvergenčnih poročilih. Proučuje, ali je sedem obravnavanih držav doseglo visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence, ali je njihova nacionalna zakonodaja skladna s Pogodbo ter Statutom Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (Statut), pa tudi, ali izpolnjujejo zakonske zahteve, ki njihovim nacionalnim centralnim bankam omogočajo, da se vključijo v Eurosistem.

Pregled ekonomske konvergence je zelo odvisen od kakovosti in neoporečnosti uporabljenih statističnih podatkov. Na pripravo in poročanje statističnih podatkov, zlasti podatkov o državnih financah, ne smejo vplivati politični dejavniki ali politično vmešavanje. Države članice EU so bile zato pozvane, da kakovost in neoporečnost svojih statističnih podatkov obravnavajo kot visoko prednostno nalogo, da pri pripravi statističnih podatkov zagotovijo ustrezen sistem varovalk in kontrol, na statističnem področju pa uporabljajo ustrezne minimalne standarde. Ti so izredno pomembni pri krepitvi neodvisnosti, poštenosti in odgovornosti nacionalnih statističnih uradov ter povečujejo zaupanje v kakovost javnofinančne statistike (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

Naj še spomnimo, da se mora od 4. novembra 2014 dalje^[3] vsaka država, katere odstopanje je bilo preklicano, najpozneje na dan uvedbe eura kot svoje valute pridružiti enotnemu mehanizmu nadzora (EMN). Na ta dan za to državo članico začnejo veljati vse z EMN povezane pravice in obveznosti. Zato je izjemno pomembno, da izvedejo ustrezne priprave. Predvsem je treba opraviti celovito oceno bančnega sistema države članice, ki se pridružuje euroobmočju in torej tudi EMN.^[4]

Struktura tega poročila je naslednja. V poglavju 2 je opisan okvir za oceno ekonomske in pravne konvergence. Poglavje 3 podaja horizontalen pregled glavnih vidikov ekonomske konvergence, v poglavju 4 pa so povzetki po posameznih državah, kjer so opisane glavne ugotovitve o ekonomski in pravni konvergenci. Poglavje 5 (glej angleško izdajo konvergenčnega poročila) podrobneje preučuje stanje ekonomske konvergence v vsaki od sedmih obravnavanih držav članic EU. V poglavju 6 (v angleški izdaji) so predstavljeni konvergenčni kazalniki in statistična metodologija za njihovo pripravo. V poglavju 7 (prav tako samo v angleški izdaji) pa je ocenjena združljivost nacionalne zakonodaje vsake od obravnavanih držav članic, vključno s statutom nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe.

2 Okvir za analizo

2.1 Ekonomska konvergenca

Za pregled stanja ekonomske konvergence v državah članicah EU, ki želijo uvesti euro, uporablja ECB enoten okvir za analizo. Ta je bil v enaki obliki uporabljen v vseh konvergenčnih poročilih Evropskega monetarnega inštituta (EMI) in ECB ter v prvi vrsti temelji na določbah Pogodbe, ki jih ECB uporablja pri analizi gibanj na področju cen, javnofinančnega salda, stopnje javnega dolga, deviznega tečaja in dolgoročnih obrestnih mer ter drugih dejavnikov, pomembnih za gospodarsko integracijo in konvergenco. Enotni okvir za analizo temelji tudi na sklopu dodatnih ekonomskih kazalnikov za pretekla in prihodnja obdobja, ki so lahko koristni pri podrobnejšem preverjanju trajnosti konvergence. Pregled države članice na podlagi vseh teh dejavnikov je pomemben zato, da bo njena integracija v euroobmočje potekala brez večjih težav. V okvirjih od 1 do 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe ter metodološka pojasnila glede tega, kako jih uporablja ECB.

Za zagotovitev kontinuitete in enake obravnave to poročilo temelji na načelih, opredeljenih v prejšnjih poročilih, ki jih je objavila ECB (in še pred tem EMI). ECB se pri uporabi konvergenčnih kriterijev opira zlasti na nekaj vodilnih načel. Prvo med njimi je, da se posamezni kriteriji razlagajo in uporabljajo brez odstopanja. Razlog za to načelo je dejstvo, da morajo kriteriji zagotoviti, da v euroobmočju sodelujejo samo tiste države članice, v katerih gospodarske razmere omogočajo ohranjanje stabilnosti cen in povezanost euroobmočja. Drugo načelo določa, da konvergenčni kriteriji predstavljajo notranje skladen in medsebojno povezan sklop, zato morajo biti izpolnjeni vsi. V Pogodbi so kriteriji našteti kot enakopravni in med njimi ni nikakršne hierarhije. Po tretjem načelu morajo biti konvergenčni kriteriji izpolnjeni na podlagi dejanskih podatkov. Četrto načelo določa, da mora biti uporaba konvergenčnih kriterijev dosledna, transparentna in preprosta. Poleg tega je pri presoji skladnosti s konvergenčnimi kriteriji bistvena trajnost, saj mora biti dosežena konvergenca trajna in ne le trenutna. Pregledi po državah zato podrobno obravnavajo trajnost konvergence.

Gospodarska gibanja v obravnavanih državah članicah se tako presojajo z vidika preteklih gibanj, načeloma v zadnjih desetih letih. Na ta način je lažje ugotoviti, v kolikšni meri so sedanji rezultati posledica resničnih strukturnih prilagoditev, kar nato omogoča natančnejšo oceno trajnosti ekonomske konvergence.

Poleg tega se v ustreznem obsegu uporablja tudi pogled v prihodnost. Pri tem je treba še posebej opozoriti na dejstvo, da je trajnost ugodnih gospodarskih gibanj ključno odvisna od ustreznih in dolgoročnih odzivov politik na sedanje in prihodnje izzive. Pri spodbujanju vzdržne gospodarske rasti v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju so bistveni tudi dobro upravljanje in vodenje, učinkovite institucije ter vzdržne javne finance. Gledano v celoti je trajnost ekonomske konvergence odvisna od tega, ali si je država zagotovila dober izhodiščni položaj, ima učinkovite institucije in po uvedbi eura izvaja ustrezne politike.

Enotni okvir se za vsako od sedmih obravnavanih držav članic EU uporablja posebej. Zato je treba presoje, ki se osredotočajo na uspešnost vsake posamezne države članice, v skladu z določbami člena 140 Pogodbe obravnavati ločeno.

Presečni datum za statistične podatke v tem konvergenčnem poročilu je 7. maj 2020. Statistične podatke za oceno konvergenčnih kriterijev je zagotovila Evropska komisija (glej poglavje 6 ter tabele in grafe v angleški izdaji poročila), ki je v primeru deviznih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer sodelovala z ECB. V dogovoru z Evropsko komisijo je referenčno obdobje za kriterij cenovne stabilnosti od aprila 2019 do marca 2020. Referenčno obdobje za kriterij dolgoročnih obrestnih mer je ravno tako od aprila 2019 do marca 2020. Referenčno obdobje za devizni tečaj pa je od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020. Zgodovinski podatki o javnofinančnem položaju zajemajo obdobje do leta 2019. V poročilu so upoštevane tudi napovedi iz različnih virov in najnovejši konvergenčni program obravnavane države članice ter druge informacije, ki so pomembne pri preverjanju trajnosti konvergence v prihodnje. V tem poročilu sta upoštevana tudi letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije,^[5] objavljena 6. maja 2020, in poročilo Evropske komisije o mehanizmu opozarjanja za leto 2020, objavljeno 17. decembra 2019. Razširjeni svet ECB je poročilo sprejel 4. junija 2020.

V tem konvergenčnem poročilu se vpliv pandemije koronavirusa (COVID-19) na oceno konvergence upošteva samo v omejenem obsegu. Ker je še prezgodaj, da bi naredili končni zaključek o tem, kakšen bo vpliv na konvergenčni proces oziroma ali se bo vpliv v obravnavanih državah uresničil simetrično ali asimetrično, bo podrobna analiza izvedena v naslednjem konvergenčnem poročilu. Zaradi pandemije COVID-19 spremlja v prihodnost usmerjeno oceno konvergence velika negotovost, celoten vpliv pa bo mogoče ovrednotiti šele naknadno. Večina držav članic EU je uvedla ukrepe za zajezitev pandemije, da bi zmanjšale število okužb, ter izvedla tudi specifične javnofinančne, makrobonitetne in nadzorne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi ublažile vpliv na gospodarstvo. Obenem je v sedanjem trenutku težko v celoti razumeti posledice za statistične podatke. Povečana negotovost je povezana z vsemi konvergenčnimi kriteriji. Kar zadeva kriterij cenovne stabilnosti, obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo inflacija gibala v prihajajočih mesecih. Gospodarski upad, ki ga je povzročila pandemija COVID-19, bi bil lahko namreč dolgotrajnejši, okrevanje pa bi bilo lahko hitrejše, kot je bilo sprva pričakovano. Precejšnja negotovost je povezana z ravnotežjem tveganj, tj. med pritiski na znižanje inflacije zaradi šibkejšega povpraševanja na eni strani ter pritiski na zvišanje inflacije zaradi motenj v dobavnih verigah na drugi strani. Kar zadeva javnofinančni kriterij, ima pandemija COVID-19 vpliv na prihodnje gibanje javnih financ, medtem ko glavni fiskalni kazalniki za obdobje 2010–2019 niso prizadeti. Kar se tiče javnofinančnih obetov, se analiza ECB opira predvsem na letošnjo pomladansko gospodarsko napoved Evropske komisije, ki za vse pregledane države nakazuje strmo poslabšanje proračunskega salda zaradi izrazitega poslabšanja gospodarske aktivnosti in zaradi javnofinančnih ukrepov za ublažitev krize. Morebitne posledice pandemije COVID-19 za srednjeročno do dolgoročno vzdržnost proračunskega položaja – tj. onkraj vpliva pandemije na najnovejše napovedi – pa niso zajete zaradi visoke ravni negotovosti. Analiza ECB se namreč opira predvsem na publikacijo Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19. Po izbruhu pandemije COVID-19 so se volatilnost deviznega tečaja in depreciacijski pritiski na nacionalne valute v razmerju do eura povečali. Ocenjevalno obdobje za tečajna gibanja se konča marca 2020, da bi omejili izkrivljanje celotnega konvergenčnega ocenjevanja. Kar zadeva gibanje dolgoročnih obrestnih mer, je april 2020 izključen iz analize zaradi vpliva pandemije COVID-19 na finančne trge. Izredno visoka raven negotovosti in volatilnosti na finančnih trgih bi lahko zameglila informacije, ki jih dajejo gibanja na finančnih trgih, in tako povzročila morebitno izkrivljanje skupne ocene konvergenčnega procesa v vsaki državi. Nazadnje naj še dodamo, da bo mogoče ustrezno analizo gospodarskega vpliva pandemije na oceno konvergence opraviti samo za nazaj.

Zakonske določbe o cenovnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so na kratko predstavljene v okvirju 1.

Povprečna stopnja inflacije v 12-mesečnem referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 se presoja glede na ekonomsko uspešnost države pri doseganju cenovne stabilnosti v zadnjih desetih letih. To omogoča podrobnejše preverjanje vzdržnosti cenovnih gibanj v obravnavani državi. Pri tem je posebna pozornost namenjena usmeritvi denarne politike, zlasti temu, ali so si denarne oblasti v prvi vrsti prizadevale za doseganje in ohranjanje cenovne stabilnosti, ter vprašanju, ali so tudi druga področja ekonomske politike prispevala k doseganju tega cilja. Poleg tega so upoštevani tudi vplivi makroekonomskega okolja na doseganje cenovne stabilnosti. Cenovna gibanja so ocenjena glede na ponudbo in povpraševanje, pri čemer je pozornost namenjena dejavnikom, kot so stroški dela na enoto proizvoda in uvozne cene. Upoštevana so tudi gibanja drugih pomembnih cenovnih indeksov. Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, so predstavljena možna inflacijska gibanja v prihodnjih letih ter napovedi najpomembnejših mednarodnih organizacij in tržnih udeležencev. Obravnavani so tudi institucionalni in strukturni vidiki, ki so pomembni za ohranjanje ugodnega okolja za stabilnost cen po sprejetju eura.

Zakonske določbe o fiskalnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so skupaj s postopkovnimi vprašanji predstavljene v okvirju 2.

V zvezi z vzdržnostjo javnih financ se rezultat v referenčnem letu 2019 pregleda z vidika uspešnosti obravnavane države v zadnjih desetih letih. Najprej se preuči gibanje deleža primanjkljaja v BDP. Pri tem je priporočljivo upoštevati dejstvo, da na spremembo letnega deleža primanjkljaja v državi običajno vplivajo številni temeljni dejavniki. Ti so pogosto razdeljeni na eni strani na »ciklične učinke«, ki odražajo odziv primanjkljaja na spremembe v gospodarskem ciklu, in na drugi strani na »neciklične učinke«, ki pogosto odražajo strukturne ali stalne prilagoditve javnofinančne politike. Neciklični učinki, kot so številčno ovrednoteni v tem poročilu, niso nujno samo odraz strukturnih sprememb v javnofinančnem položaju, saj zajemajo tudi začasne učinke na javnofinančni saldo, ki izhajajo iz vpliva ukrepov politik in posebnih dejavnikov. Zaradi negotovosti glede ravni in stopnje rasti potencialnega proizvoda je namreč še posebej težko oceniti, kako se je strukturni javnofinančni položaj spremenil med pandemijo COVID-19.

Kot naslednji korak se obravnava gibanje deleža javnega dolga v tem obdobju skupaj z dejavniki, ki so vplivali nanj. Ti dejavniki so razlika med nominalno rastjo BDP in obrestnimi merami, primarni saldo ter prilagoditev med primanjkljajem in dolgom. Ta pogled lahko zagotovi dodatne informacije o tem, v kolikšni meri je makroekonomsko okolje, zlasti kombinacija rasti in obrestnih mer, vplivalo na dinamiko dolga. Prav tako lahko zagotovi več informacij o prispevku strukturnega salda in cikličnih gibanj, kot se kaže v primarnem saldu, in o vlogi posebnih dejavnikov, ki so zajeti v prilagoditvi med primanjkljajem in dolgom. Pri tem se obravnava tudi struktura javnega dolga s posebnim poudarkom na deležu kratkoročnega dolga in dolga v tuji valuti ter njunem gibanju. Primerjava teh deležev s trenutno ravnijo javnega dolga lahko pokaže občutljivost javnofinančnega salda na spremembe deviznih tečajev in obrestnih mer.

Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, se presojajo proračunski načrti držav in nedavne napovedi Evropske komisije za obdobje 2020–2021, pri čemer se upošteva srednjeročna fiskalna strategija, kot je opisana v konvergenčnem programu. V tem okviru je opravljena tudi ocena pričakovane izpolnitve srednjeročnega proračunskega cilja države, kot je predpisan v Paktu za stabilnost in rast, ter ocena obetov glede deleža dolga na osnovi sedanjih javnofinančnih politik. V kontekstu pandemije COVID-19 je bila aktivirana splošna odstopna klavzula, ki dovoljuje odstopanje od srednjeročnega proračunskega cilja, kot je opisano v okvirju 2. Poleg tega so izpostavljeni še dolgoročni izzivi za vzdržnost proračunskega stanja ter širša področja, kjer je potrebna konsolidacija, zlasti tista, ki se nanašajo na javne dokladne pokojninske sisteme v povezavi z demografskimi spremembami ter na potencialne obveznosti, ki jih je prevzela država. Morebitne posledice pandemije COVID-19 za srednjeročno do dolgoročno vzdržnost proračunskega položaja – tj. onkraj vpliva pandemije na najnovejše napovedi – niso zajete zaradi visoke ravni negotovosti. Poleg tega zgoraj opisana analiza skladno s preteklo prakso zajema tudi večino relevantnih dejavnikov iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97, kakor je opisano v okvirju 2.

V okvirju 3 so navedene zakonske določbe glede tečajnih gibanj in njihova uporaba s strani ECB.

Poleg sodelovanja v ERM II in gibanja nominalnega tečaja v primerjavi z eurom v obravnavanem obdobju se na hitro pregledajo tudi podatki, ki kažejo na vzdržnost trenutnega deviznega tečaja. Ti podatki so izpeljani iz gibanja realnega dvostranskega in efektivnega tečaja ter tekočega, kapitalskega in finančnega računa plačilne bilance. Pregleda se tudi gibanje bruto zunanjega dolga in neto stanja mednarodnih naložb v daljšem obdobju. V razdelku o tečajnih gibanjih je obravnavana tudi stopnja povezanosti države z euroobmočjem. Ta ocena zajema integracijo zunanjetrgovinske menjave (izvoz in uvoz) kot tudi finančno integracijo. V razdelku o tečajnih gibanjih se po potrebi poroča tudi o tem, ali je obravnavana država v dveletnem referenčnem obdobju prejela likvidnostno pomoč centralne banke ali plačilnobilančno podporo, bodisi dvostransko ali večstransko z udeležbo MDS oziroma EU. Upošteva se tako dejanska kot tudi preventivna pomoč, vključno z dostopom do preventivnega financiranja, na primer v obliki fleksibilne kreditne linije pri MDS.

V okvirju 4 so navedene zakonske določbe o gibanju dolgoročnih obrestnih mer in njihova uporaba s strani ECB.

Kot je navedeno zgoraj, se Pogodba izrecno sklicuje na »trajnost konvergence«, ki se odraža v ravni dolgoročnih obrestnih mer. Zaradi tega so gibanja v referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 ocenjena glede na gibanje dolgoročnih obrestnih mer v zadnjih desetih letih (oziroma v obdobju, za katerega so na voljo podatki) ter glede na glavne dejavnike, ki določajo razliko v primerjavi s prevladujočo povprečno dolgoročno obrestno mero v euroobmočju. V referenčnem obdobju so na slednjo lahko nekoliko vplivale visoke premije za tveganje v posameznih državah euroobmočja. Zato se za primerjavo uporablja tudi donosnost dolgoročnih državnih obveznic euroobmočja z boniteto AAA (tj. dolgoročna donosnost, kot jo kaže krivulja donosnosti, ki vključuje države euroobmočja z boniteto AAA). Kot ozadje analize poročilo vključuje tudi informacije o velikosti in razvoju finančnega trga. Pri tem se uporabljajo trije različni kazalniki (stanje dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale nefinančne družbe, tržna kapitalizacija in krediti denarnih finančnih institucij domačemu nefinančnemu zasebnemu sektorju), ki skupaj tvorijo merilo velikosti finančnega trga v posamezni državi.

Člen 140(1) Pogodbe obenem zahteva, da to poročilo upošteva tudi več drugih relevantnih dejavnikov (glej okvir 5). V tej zvezi je 13. decembra 2011 začel veljati okrepljeni okvir gospodarskega upravljanja v skladu s členom 121(6) Pogodbe s ciljem zagotoviti tesnejšo uskladitev ekonomskih politik in trajnostno konvergenco ekonomskih učinkov držav članic EU. V okvirju 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe in način, kako ECB pri ocenjevanju konvergence obravnava zgoraj omenjene dodatne dejavnike.

2.2 Združljivost nacionalne zakonodaje s Pogodbama

2.2.1 Uvod

Člen 140(1) Pogodbe zahteva, da ECB (in Evropska komisija) najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poroča Svetu o napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. Ta poročila morajo vključevati preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje vsake države članice z odstopanjem, vključno s statutom njene NCB, s členoma 130 in 131 Pogodbe ter zadevnimi členi Statuta. Navedena obveznost držav članic z odstopanjem iz Pogodbe se imenuje tudi »pravna konvergenca«.

ECB pri ocenjevanju pravne konvergence ni omejena le na formalno oceno besedila nacionalne zakonodaje, temveč lahko presoja tudi, ali je implementacija zadevnih določb skladna z duhom Pogodb in Statuta. ECB je še posebej pozorna na kakršne koli znake pritiska na organe odločanja NCB katere koli države članice, kar ne bi bilo skladno z duhom Pogodbe glede neodvisnosti centralnih bank. ECB meni tudi, da morajo organi odločanja NCB delovati nemoteno in trajno. V zvezi s tem imajo pristojni organi držav članic zlasti dolžnost, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo pravočasno imenovanje naslednika v primeru, da se mesto člana organa odločanja NCB izprazni^[14]. ECB bo pozorno spremljala vsa dogajanja pred izdajo pozitivne končne ocene, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je nacionalna zakonodaja države članice združljiva s Pogodbo in Statutom.

Države članice z odstopanjem in pravna konvergenca

Bolgarija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Švedska, katerih nacionalna zakonodaja se preučuje v tem poročilu, imajo vse status države članice z odstopanjem, kar pomeni, da še niso sprejele eura. Švedski je bil status države članice z odstopanjem dodeljen z odločbo Sveta iz maja 1998^[15]. Kar zadeva druge države članice, člena 4^[16] in 5^[17] aktov o pogojih pristopa določata, da vsaka od teh držav članic od dne pristopa sodeluje v ekonomski in monetarni uniji kot država članica z odstopanjem v smislu člena 139 Pogodbe.

To poročilo ne zajema Danske, ki je država članica s posebnim statusom, ki še ni sprejela eura. Protokol (št. 16) o nekaterih določbah, ki se nanašajo na Dansko, priložen k Pogodbama, določa, da ob upoštevanju uradnega obvestila, ki ga je vlada Danske dala Svetu 3. novembra 1993, za Dansko velja izjema in se postopek za odpravo odstopanja sproži samo na zahtevo Danske. Ker se člen 130 Pogodbe za Dansko uporablja, mora Danmarks Nationalbank izpolniti zahteve glede neodvisnosti centralne banke. V Konvergenčnem poročilu EMI iz leta 1998 je bilo ugotovljeno, da je bila ta zahteva izpolnjena. Zaradi posebnega statusa Danske konvergenca na Danskem od leta 1998 ni bila ocenjena. Dokler Danska ne bo uradno obvestila Sveta, da namerava sprejeti euro, pravna integracija centralne banke Danmarks Nationalbank v Eurosistem ni potrebna niti ni treba prilagoditi danske zakonodaje.

Združeno kraljestvo je 29. marca 2017 uradno obvestilo Evropski svet o nameri, da izstopi iz EU v skladu s členom 50 Pogodbe o Evropski uniji. Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 izstopilo iz EU na podlagi ureditve, določene v Sporazumu o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (v nadaljnjem besedilu: sporazum o izstopu). Za Združeno kraljestvo in v njem se v skladu s pogoji iz sporazuma o izstopu v prehodnem obdobju, ki se je začelo na dan izstopa Združenega kraljestva iz EU in se konča 31. decembra 2020, še naprej uporablja pravo EU^[18]. Vendar pa v skladu s Protokolom (št. 15) o nekaterih določbah, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, priloženim Pogodbama, Združeno kraljestvo ni obvezano sprejeti eura, če Sveta uradno ne obvesti o tem namenu. Združeno kraljestvo je 30. oktobra 1997 uradno obvestilo Svet, da 1. januarja 1999 ne namerava sprejeti eura, in ta položaj se ni spremenil. Na podlagi tega obvestila se nekatere določbe Pogodbe (vključno s členoma 130 in 131) in Statuta za Združeno kraljestvo ne uporabljajo. Skladno s tem trenutno ni pravne zahteve po tem, da bi morala biti zagotovljena združljivost nacionalne zakonodaje (vključno s statutom centralne banke Bank of England) s Pogodbo in Statutom.

Cilj ocenjevanja pravne konvergence je Svetu olajšati odločitev o tem, katere države članice izpolnjujejo »svoj[e] obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije« (člen 140(1) Pogodbe). Na pravnem področju se takšni pogoji nanašajo zlasti na neodvisnost centralnih bank in na pravno integracijo NCB v Eurosistem.

Struktura pravne ocene

Pravna ocena v splošnem sledi okviru prejšnjih poročil ECB in EMI o pravni konvergenci^[19].

Združljivost nacionalne zakonodaje se presoja ob upoštevanju zakonodaje, sprejete pred 24. marcem 2020.

2.2.2 Obseg prilagoditev

Področja prilagoditev

Za prepoznanje tistih področij, na katerih je treba prilagoditi nacionalno zakonodajo, so pregledana naslednja vprašanja:

• združljivost z določbami o neodvisnosti NCB v Pogodbi (člen 130) in Statutu (člena 7 in 14.2);
• združljivost z določbami o zaupnosti (člen 37 Statuta);
• združljivost s prepovedjo denarnega financiranja (člen 123 Pogodbe) in privilegiranega dostopa (člen 124 Pogodbe);
• združljivost z enotnim zapisom eura, ki ga zahteva pravo EU, in
• pravna integracija NCB v Eurosistem (zlasti v zvezi s členoma 12.1 in 14.3 Statuta).

»Združljivost« proti »harmonizaciji«

Člen 131 Pogodbe zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva« s Pogodbama in Statutom; vsakršno nezdružljivost je zato treba odpraviti. Na potrebo po izpolnjevanju te obveznosti ne vpliva niti supremacija Pogodb in Statuta nad nacionalno zakonodajo niti značaj nezdružljivosti.

Zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva«, ne pomeni, da Pogodba zahteva »harmonizacijo« statutov NCB bodisi med seboj bodisi s Statutom. Nacionalne posebnosti lahko obstajajo še naprej, kolikor ne posegajo v pristojnost v denarnih zadevah, ki je nepreklicno prenesena na EU. Dejansko člen 14.4 Statuta dovoljuje NCB, da opravljajo tudi funkcije, ki niso navedene v Statutu, kolikor niso v nasprotju s cilji in nalogami ESCB. Določbe v statutu NCB, ki dovoljujejo takšne dodatne funkcije, so jasen primer okoliščin, v katerih razlike lahko ostanejo. Izraz »združljiv« torej pomeni, da je treba nacionalno zakonodajo in statute NCB prilagoditi tako, da se odpravijo neskladja s Pogodbama in Statutom ter zagotovi potrebna stopnja integracije NCB v ESCB. Zlasti bi bilo treba prilagoditi določbe, ki posegajo v neodvisnost NCB, kot je opredeljena v Pogodbi, in v vlogo NCB kot sestavnega dela ESCB. Da bi se to doseglo, se torej ni dovolj zgolj zanašati na primarnost prava EU nad nacionalno zakonodajo.

Obveznost v členu 131 Pogodbe obsega samo nezdružljivost s Pogodbama in Statutom. Vendar pa bi bilo treba tudi nacionalno zakonodajo, ki je nezdružljiva s sekundarno zakonodajo EU, pomembno za področja prilagoditev, ki se obravnavajo v tem poročilu, uskladiti s takšno sekundarno zakonodajo. Primarnost prava EU namreč ne vpliva na obveznost, da se prilagodi nacionalna zakonodaja. Ta splošna zahteva ne izhaja samo iz člena 131 Pogodbe, temveč tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije^[20].

Pogodbi in Statut ne predpisujejo načina, kako bi bilo treba prilagoditi nacionalno zakonodajo. To je mogoče doseči s sklicevanjem na Pogodbi in Statut, z vključevanjem določb iz Pogodb in Statuta ter navajanjem njihovega vira, s črtanjem vsakršne nezdružljivosti ali s kombinacijo navedenih metod.

Poleg tega morajo institucije EU in države članice, med drugim za doseganje in ohranjanje združljivosti nacionalne zakonodaje s Pogodbama in Statutom, zaprositi ECB, da svetuje glede osnutkov pravnih predpisov na področjih iz njene pristojnosti na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe ter člena 4 Statuta. Odločba Sveta 98/415/ES z dne 29. junija 1998 o posvetovanju nacionalnih organov z Evropsko centralno banko glede osnutkov pravnih predpisov^[21] izrecno zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja te obveznosti.

2.2.3 Neodvisnost NCB

Glede neodvisnosti centralnih bank je morala biti nacionalna zakonodaja v državah članicah, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena za združljivost z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013. ^[22] Švedska je morala vse potrebne prilagoditve uveljaviti do datuma ustanovitve ESCB 1. junija 1998.

Neodvisnost centralne banke

Novembra 1995 je EMI pripravil seznam značilnosti neodvisnosti centralnih bank (pozneje podrobno opisane v njegovem Konvergenčnem poročilu iz leta 1998), ki so bile podlaga za oceno nacionalne zakonodaje držav članic v tistem času, zlasti statutov NCB. Koncept neodvisnosti centralnih bank vključuje različne vrste neodvisnosti, ki jih je treba ocenjevati ločeno, in sicer: funkcionalno, institucionalno, osebno in finančno neodvisnost. V zadnjih nekaj letih so bili ti vidiki neodvisnosti centralnih bank podrobneje analizirani v mnenjih, ki jih je sprejela ECB. Ti vidiki so podlaga za ocenjevanje ravni konvergence med nacionalno zakonodajo držav članic z odstopanjem ter Pogodbama in Statutom.

Funkcionalna neodvisnost

Neodvisnost centralnih bank ni namenjena sama sebi, temveč je bistvenega pomena za doseganje cilja, ki bi moral biti jasno opredeljen in bi moral prevladati nad vsemi drugimi cilji. Funkcionalna neodvisnost zahteva, da je poglavitni cilj vsake NCB izražen na jasen in pravno varen način ter da je v celoti skladen s poglavitnim ciljem stabilnosti cen, uveljavljenim s Pogodbo. Podpira se tako, da se NCB zagotavljajo potrebna sredstva in instrumenti za dosego tega cilja neodvisno od drugih oblasti. Zahteva Pogodbe za neodvisnost centralnih bank izraža splošno stališče, da lahko za poglavitni cilj stabilnosti cen najbolje skrbi v celoti neodvisna institucija z natančno opredeljenim mandatom. Neodvisnost centralnih bank je v celoti združljiva z odgovornostjo NCB za njihove odločitve, kar je pomemben vidik krepitve zaupanja v njihov neodvisen status. To zahteva preglednost in dialog s tretjimi osebami.

Kar zadeva časovni vidik, Pogodba ni jasna glede tega, kdaj bi morale NCB držav članic z odstopanjem spoštovati poglavitni cilj stabilnosti cen, določen v členih 127(1) in 282(2) Pogodbe ter členu 2 Statuta. Za tiste države članice, ki so se pridružile EU po datumu uvedbe eura v EU, ni jasno, ali bi morala ta obveznost teči od datuma pristopa ali od datuma, ko so sprejele euro. Medtem ko se za države članice z odstopanjem ne uporablja člen 127(1) Pogodbe (glej člen 139(2)(c) Pogodbe), se za te države članice uporablja člen 2 Statuta (glej člen 42.1 Statuta). ECB meni, da obveznost NCB, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj, teče od 1. junija 1998 v primeru Švedske ter od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 za države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume. To temelji na dejstvu, da eno vodilnih načel EU, namreč stabilnost cen (člen 119 Pogodbe), velja tudi za države članice z odstopanjem. Temelji tudi na cilju Pogodbe, da bi si morale vse države članice prizadevati za makroekonomsko konvergenco, vključno s stabilnostjo cen, čemur so namenjena redna poročila ECB in Evropske komisije. Ta ugotovitev temelji tudi na temeljnem načelu neodvisnosti centralnih bank, ki je upravičena samo, če se splošni cilj stabilnost cen šteje za primarnega.

Ocene držav v tem poročilu temeljijo na zgornjih ugotovitvah, kar zadeva časovni vidik obveznosti NCB držav članic z odstopanjem, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj.

Institucionalna neodvisnost

Načelo institucionalne neodvisnosti je izrecno navedeno v členu 130 Pogodbe in v členu 7 Statuta. Ta dva člena NCB in članom njihovih organov odločanja prepovedujeta, da bi zahtevali ali sprejemali navodila od institucij ali organov EU, vlad držav članic ali katerih koli drugih organov. Poleg tega prepovedujeta institucijam, organom, uradom in agencijam EU ter vladam držav članic, da bi poskušali vplivati na tiste člane organov odločanja NCB, katerih odločitve lahko vplivajo na izpolnjevanje nalog NCB, povezanih z ESCB. Če nacionalna zakonodaja zrcali člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta, mora izraziti obe prepovedi in ne sme zožiti področja njune uporabe^[23]. Posledica priznanja take neodvisnosti centralnih bank ni, da so izvzete iz vsakega pravnega pravila in postavljene zunaj dosega kakršne koli zakonodaje^[24].

Ne glede na to, ali je NCB organizirana kot organ v lasti države, kot poseben organ javnega prava ali preprosto kot delniška družba, obstaja tveganje, da lahko lastnik na podlagi takšnega lastništva vpliva na njeno odločanje v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB^[25]. Takšen vpliv lahko, ne glede na to, ali se izvaja prek pravic delničarjev ali kako drugače, vpliva na neodvisnost NCB in bi ga bilo zato treba zakonsko omejiti.

Pravni okvir centralnega bančništva mora zagotavljati stabilno in dolgoročno podlago za delovanje centralne banke. Pravni okvir, ki omogoča pogosto spreminjanje institucionalne ureditve NCB in s tem vpliva na stabilnost njene organizacije in upravljanja, bi lahko negativno vplival na njeno institucionalno neodvisnost^[26].

Prepoved dajanja navodil

Pravice tretjih oseb, da dajejo navodila NCB, njihovim organom odločanja ali njihovim članom, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB.

Vsako sodelovanje NCB pri izvajanju ukrepov za krepitev finančne stabilnosti mora biti združljivo s Pogodbo, tj. funkcije NCB se morajo opravljati na način, ki je v celoti združljiv z njihovo funkcionalno, institucionalno in finančno neodvisnostjo, da se zavaruje pravilno opravljanje njihovih nalog v skladu s Pogodbo in Statutom^[27]. Kolikor nacionalna zakonodaja določa vlogo NCB, ki presega svetovalne funkcije in od nje zahteva prevzem dodatnih nalog, je treba zagotoviti, da te naloge ne bodo z operativnega in finančnega vidika vplivale na zmožnost NCB, da izvaja naloge, povezane z ESCB^[28]. Poleg tega bi bilo treba pri vključevanju predstavnikov NCB v kolegijske nadzorne organe s pravico odločanja ali druge organe ustrezno upoštevati varovala za osebno neodvisnost članov organov odločanja NCB^[29].

Prepoved potrditve, zadržanja, razveljavitve ali odloga odločitev

Pravice tretjih oseb, da potrdijo, zadržijo, razveljavijo ali odložijo odločitve NCB, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB^[30].

Prepoved cenzuriranja odločitev na pravni podlagi

Pravica organov, razen neodvisnih sodišč, da cenzurirajo odločitve, ki se nanašajo na opravljanje nalog, povezanih z ESCB, na pravni podlagi, je nezdružljiva s Pogodbo in Statutom, ker opravljanja teh nalog ni dovoljeno ponovno ocenjevati na politični ravni. Pravica guvernerja NCB, da zadrži izvajanje odločitve, ki jo sprejme ESCB ali organ odločanja NCB, na pravni podlagi in jo naknadno predloži političnemu organu v dokončno odločitev, bi bila enakovredna zahtevi za navodila od tretjih oseb.

Prepoved sodelovanja v organih odločanja NCB s pravico glasovanja

Sodelovanje predstavnikov tretjih oseb v organu odločanja NCB s pravico glasovanja o zadevah v zvezi z opravljanjem nalog NCB, povezanih z ESCB, je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ta glas ni odločilen. Takšno sodelovanje je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ne vključuje pravice glasovanja, če posega v opravljanje nalog tega organa odločanja, ki so povezane z ESCB, ali ogroža skladnost z ureditvijo zaupnosti v ESCB^[31].

Prepoved predhodnega posvetovanja glede odločitev NCB

Izrecna zakonska obveznost, da se NCB vnaprej posvetuje s tretjimi osebami glede odločitve NCB, tretjim osebam omogoča formalni mehanizem za vplivanje na dokončno odločitev in je zato nezdružljiva s Pogodbo in Statutom.

Dialog med NCB in tretjimi osebami, tudi če temelji na zakonski obveznosti zagotavljanja informacij in izmenjave mnenj, pa je združljiv z neodvisnostjo centralnih bank pod pogojem, da:

• to ne privede do poseganja v neodvisnost članov organov odločanja NCB;
• je posebni status guvernerjev v njihovi funkciji članov organov odločanja ECB v celoti spoštovan in
• so upoštevane zahteve po zaupnosti, ki izhajajo iz Statuta^[32].

Razrešnica v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB

Statutarne določbe o razrešnici v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB (npr. v povezavi z računovodskimi izkazi), ki jo podelijo tretje osebe (npr. vlade), bi morale vsebovati ustrezna varovala, da takšno pooblastilo ne bi škodljivo vplivalo na možnost posameznega člana organov odločanja NCB, da samostojno sprejema odločitve v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB (ali izvaja odločitve, sprejete na ravni ESCB). Priporoča se, da se v statut NCB vključi izrecna določba s tem namenom.

Osebna neodvisnost

Določba Statuta o varnosti položaja za člane organov odločanja NCB dodatno varuje neodvisnost centralnih bank. Guvernerji NCB so člani Razširjenega sveta ECB in, ko bodo njihove države članice sprejele euro, bodo člani Sveta ECB. Člen 14.2 Statuta določa, da morajo statuti NCB zlasti predpisovati najmanj petletni mandat za guvernerje. Ta člen tudi varuje pred tem, da bi bili guvernerji samovoljno razrešeni funkcije, ker določa, da so guvernerji lahko razrešeni funkcije le, če ne izpolnjujejo več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njihovih dolžnosti, ali če so zagrešili hujšo kršitev. Člen 14.2 Statuta določa, da je v takih primerih mogoče zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ki je pristojno za razglasitev ničnosti odločitve na nacionalni ravni, sprejete za to, da se guverner razreši funkcije^[33]. Začasna prepoved opravljanja funkcije guvernerja lahko dejansko pomeni njegovo razrešitev funkcije za namene člena 14.2 Statuta^[34]. Statuti NCB morajo spoštovati to določbo, kot je določeno v nadaljevanju.

Člen 130 Pogodbe prepoveduje nacionalnim vladam in drugim organom, da bi vplivali na člane organov odločanja NCB pri opravljanju njihovih nalog. Države članice zlasti ne smejo poskušati vplivati na člane organov odločanja NCB tako, da bi spremenile nacionalno zakonodajo, ki vpliva na njihove prejemke, kar bi načelno moralo veljati le za imenovanja v prihodnje^[35].

Minimalno trajanje mandata guvernerjev

V skladu s členom 14.2 Statuta morajo statuti NCB določiti najmanj petletni mandat za guvernerja. To ne izključuje daljšega mandata, medtem ko zaradi mandata za nedoločen čas statuta ni treba prilagoditi, če so razlogi, zaradi katerih se guverner razreši funkcije, skladni s tistimi iz člena 14.2 Statuta. Krajših obdobij ni mogoče upravičiti, tudi če se uporabijo samo v prehodnem obdobju^[36]. Nacionalna zakonodaja, ki določa starostno mejo za obvezno upokojitev, bi morala zagotoviti, da starostna meja za upokojitev ne prekinja minimalnega obdobja trajanja mandata, določenega v členu 14.2 Statuta, ki prevlada nad kakršno koli starostno mejo za obvezno upokojitev, če ta velja za guvernerja^[37]. Če se statut NCB spremeni, morajo zakonske spremembe ščititi varnost položaja guvernerja in drugih članov organov odločanja, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB^[38].

Razlogi, zaradi katerih so lahko guvernerji razrešeni funkcije

Statuti NCB morajo zagotoviti, da guvernerjev ni mogoče razrešiti iz drugih razlogov kot tistih, ki so omenjeni v členu 14.2 Statuta. Namen zahteve iz navedenega člena je preprečiti organom, ki sodelujejo pri imenovanju guvernerjev, zlasti vladi ali parlamentu, da bi izvršili svojo diskrecijsko pravico in razrešili guvernerja. Statuti NCB bi se morali sklicevati na člen 14.2 Statuta ali vključiti njegove določbe in navesti njihov vir ali črtati vsakršno nezdružljivost z razlogi za razrešitev funkcije, določenimi v členu 14.2, ali pa sploh ne bi smeli omenjati razlogov za razrešitev funkcije (ker se člen 14.2 uporablja neposredno)^[39]. Po izvolitvi ali imenovanju guvernerji ne smejo biti razrešeni funkcije pod pogoji, ki niso navedeni v členu 14.2 Statuta, tudi če še niso prevzeli svojih dolžnosti. Ker so pogoji, pod katerimi je lahko guverner razrešen funkcije, samostojni pojmi prava Unije, njihova uporaba in razlaga nista odvisni od nacionalnega okvira^[40]. Na koncu je Sodišče Evropske unije pristojno, da v okviru pooblastil, ki jih ima na podlagi drugega pododstavka člena 14.2 Statuta, preveri, ali je bila odločitev o tem, da se guverner nacionalne centralne banke razreši funkcije, utemeljena z zadostnimi indici za to, da je storil hujšo kršitev, s katero je mogoče upravičiti ta ukrep^[41].

Varnost položaja in razlogi za razrešitev funkcije za člane organov odločanja NCB, razen guvernerjev, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB

Z uporabo enakih pravil, kakor veljajo za varnost položaja guvernerja in razloge za njegovo razrešitev funkcije, tudi za druge člane organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, se ščiti tudi osebna neodvisnost navedenih oseb^[42]. Določbe člena 14.2 Statuta niso omejene na varnost položaja samo za guvernerje, člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta pa omenjata »člane organov odločanja« NCB in ne izrecno guvernerjev. To še zlasti velja, če je guverner »prvi med enakimi« med sodelavci z enakovrednimi glasovalnimi pravicami ali če ti člani sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB.

Pravica do sodne presoje

Člani organov odločanja NCB morajo imeti pravico, da vsako odločitev o svoji razrešitvi funkcije predložijo neodvisnemu sodišču, da bi se omejila morebitna politična samovolja pri vrednotenju razlogov za tako odločitev.

Člen 14.2 Statuta določa, da lahko guvernerji NCB, ki so bili razrešeni funkcije, to odločitev predložijo Sodišču Evropske unije. Nacionalna zakonodaja bi se morala sklicevati na Statut ali pa sploh ne bi smela omenjati pravice do predložitve takšne odločitve Sodišču Evropske unije (ker se člen 14.2 Statuta uporablja neposredno).

Nacionalna zakonodaja bi morala predvideti tudi pravico, da nacionalna sodišča presojajo odločitev o razrešitvi vseh drugih članov organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB. Ta pravica je lahko del splošnega prava ali v obliki posebne določbe. Čeprav je ta pravica morda na voljo po splošnem pravu, bi bilo iz razlogov pravne varnosti priporočljivo takšno pravico do presoje izrecno opredeliti.

Varovala pred nasprotjem interesov

Osebna neodvisnost pomeni tudi zagotavljanje, da ne pride do nasprotja interesov med dolžnostmi članov organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, v zvezi z njihovimi NCB (in guvernerjev v zvezi z ECB) ter morebitnimi drugimi funkcijami, ki jih opravljajo ti člani organov odločanja in bi lahko ogrozile njihovo osebno neodvisnost^[43]. Načelno je članstvo v organu odločanja, ki sodeluje pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, nezdružljivo z opravljanjem drugih funkcij, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov. Člani teh organov odločanja zlasti ne smejo imeti funkcije ali interesa, ki bi lahko vplival na njihove dejavnosti, bodisi preko funkcije v izvršilni ali zakonodajni veji države ali v regionalni ali lokalni upravi ali preko vključenosti v poslovno organizacijo. Posebno pozornost je treba posvetiti temu, da se prepreči morebitno nasprotje interesov pri neizvršilnih članih organov odločanja.

Finančna neodvisnost

Splošna neodvisnost NCB bi bila ogrožena, če NCB ne bi mogla avtonomno razpolagati z zadostnimi finančnimi sredstvi za izpolnjevanje svojega mandata, tj. za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, kar se zahteva od nje po Pogodbi in Statutu.

Države članice ne smejo spraviti svojih NCB v položaj, v katerem imajo nezadostna finančna sredstva ali nezadosten neto lastniški kapital^[44] za opravljanje nalog, povezanih z ESCB ali Eurosistemom, kakor je ustrezno. Opozoriti velja, da člena 28.1 in 30.4 Statuta določata možnost, da ECB od NCB zahteva dodatne prispevke v kapital ECB in dodatne prenose deviznih rezerv^[45]. Poleg tega člen 33.2 Statuta določa^[46], da v primeru, če ima ECB izgubo, ki je ni mogoče v celoti pokriti iz splošnega rezervnega sklada, Svet ECB lahko odloči, da bo preostalo izgubo pokril iz denarnih prihodkov v določenem poslovnem letu sorazmerno z višino in do višine zneskov, porazdeljenih NCB. Načelo finančne neodvisnosti pomeni, da je za skladnost s temi določbami potrebno, da je NCB zmožna opravljati svoje funkcije v nezmanjšanem obsegu.

Poleg tega načelo finančne neodvisnosti zahteva, da mora imeti NCB dovolj sredstev za opravljanje ne le svojih nalog, povezanih z ESCB, temveč tudi svojih nacionalnih nalog (npr. nadziranje finančnega sektorja, financiranje svoje uprave in lastnih operacij ali zagotavljanje izredne likvidnostne pomoči^[47]).

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov finančna neodvisnost pomeni tudi, da bi morala NCB vedno imeti dovolj kapitala. Zlasti bi se bilo treba izogniti vsaki situaciji, ko bi bil neto lastniški kapital NCB skozi daljše obdobje pod ravnjo statutarnega kapitala ali celo negativen, vključno s primeri, ko se izgube, ki presegajo raven kapitala in rezerv, prenašajo^[48]. Vsaka takšna situacija lahko negativno vpliva na zmožnost NCB, da opravlja svoje naloge, povezane z ESCB, pa tudi svoje nacionalne naloge. Poleg tega lahko takšna situacija vpliva na zaupanje v denarno politiko Eurosistema. Zato bi morala država članica v primeru, da neto lastniški kapital NCB postane manjši od statutarnega kapitala ali celo negativen, NCB zagotoviti ustrezen znesek kapitala najmanj do ravni statutarnega kapitala v razumnem času, da bi se spoštovalo načelo finančne neodvisnosti. Kar zadeva ECB, je pomembnost tega vprašanja že potrdil Svet s sprejetjem Uredbe Sveta (ES) št. 1009/2000 z dne 8. maja 2000 o povečanju kapitala Evropske centralne banke^[49]. Ta Svetu ECB omogoča odločanje o dejanskem povečanju kapitala ECB, namenjenem ohranjanju ustreznega lastnega kapitala, ki je potreben za delovanje ECB^[50]; NCB bi morale biti finančno sposobne, da se odzovejo na takšno odločitev ECB.

Koncept finančne neodvisnosti bi bilo treba oceniti z vidika, ali lahko katera koli tretja oseba bodisi neposredno bodisi posredno vpliva ne le na naloge NCB, temveč tudi na njeno zmožnost, da izpolnjuje svoj mandat, tako operativno v smislu delovne sile kot finančno v smislu ustreznih finančnih sredstev. V tej zvezi so posebej pomembni spodaj navedeni vidiki finančne neodvisnosti^[51]. To so značilnosti finančne neodvisnosti, pri katerih so NCB najbolj ranljive za zunanje vplive.

Določanje proračuna

Če ima tretja oseba pooblastilo, da določi ali vpliva na proračun NCB, je to nezdružljivo s finančno neodvisnostjo, razen če zakon vsebuje varovalno klavzulo, po kateri takšno pooblastilo ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB^[52].

Računovodska pravila

Računovodski izkazi se morajo pripravljati v skladu s splošnimi računovodskimi pravili ali v skladu s pravili, ki jih opredelijo organi odločanja NCB. Če pa takšna pravila opredelijo tretje osebe, morajo pravila vsaj upoštevati predloge organov odločanja NCB.

Letne računovodske izkaze bi morali sprejeti organi odločanja NCB s pomočjo neodvisnih računovodij in so lahko predmet naknadne odobritve tretjih oseb (npr. vlade ali parlamenta). Organi odločanja NCB bi morali imeti možnost, da o izračunih dobička odločajo neodvisno in strokovno.

Kadar je delovanje NCB predmet nadzora državnega revizijskega urada ali podobnega organa, ki je pristojen za nadzor uporabe javnih finančnih sredstev, mora biti obseg tega nadzora jasno opredeljen v pravnem okviru^[53], ne sme posegati v dejavnost neodvisnih zunanjih revizorjev NCB^[54] in dodatno, v skladu z načelom institucionalne neodvisnosti, mora biti skladen s prepovedjo dajanja navodil NCB in njenim organom odločanja in ne sme posegati v naloge NCB, ki so povezane z ESCB^[55]. Državna revizija bi morala biti opravljena na nepolitični, neodvisni in izključno strokovni osnovi^[56].

Razdelitev dobička, kapital in finančne rezervacije NCB

V zvezi z razdelitvijo dobička lahko statut NCB predpisuje, kako se njen dobiček razdeli. Če takšnih določb ni, bi morali o razdelitvi dobička odločati organi odločanja NCB na strokovni podlagi, ta odločitev pa ne sme biti predmet diskrecije tretjih oseb, razen če obstaja izrecna varovalna klavzula, ki določa, da to ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB, in tudi njihovih nacionalnih nalog^[57].

Dobiček se lahko dodeli državnemu proračunu šele potem, ko se pokrije kakršna koli akumulirana izguba iz prejšnjih let^[58] in se ustvarijo finančne rezervacije, ki se štejejo za potrebne za zavarovanje realne vrednosti kapitala in sredstev NCB. Začasni ali posamični zakonodajni ukrepi, ki vsebujejo navodila nacionalnim centralnim bankam v zvezi z razdelitvijo njihovega dobička, so nedopustni^[59]. Podobno bi tudi davek na nerealizirani kapitalski dobiček NCB posegel v načelo finančne neodvisnosti^[60].

Država članica ne sme uveljavljati znižanj kapitala NCB brez predhodne privolitve organov odločanja NCB, česar cilj je zagotoviti, da NCB ohrani dovolj finančnih sredstev za izpolnjevanje svojega mandata kot članica ESCB po členu 127(2) Pogodbe in Statutu. Iz istega razloga se lahko kakršno koli spreminjanje pravil za razdelitev dobička NCB sproži in o njem odloča le v tesnem sodelovanju z NCB, ki najlažje oceni potrebno raven svojih rezerv^[61]. V zvezi s finančnimi rezervacijami ali blažilniki mora biti NCB omogočeno, da neodvisno oblikujejo finančne rezervacije za zaščito realne vrednosti svojega kapitala in sredstev. Države članice tudi ne smejo ovirati NCB pri oblikovanju rezerv do ravni, ki je potrebna, da lahko članica ESCB izpolnjuje svoje naloge^[62].

Finančna odgovornost za nadzorne organe

V večini držav članic finančni nadzorni organi delujejo v okviru NCB. To ne povzroča težav, če so takšni organi predmet neodvisnega odločanja NCB. Če pa zakon določa ločeno odločanje takšnih nadzornih organov, je pomembno zagotoviti, da njihove odločitve ne ogrožajo finančnih sredstev NCB kot celote. V takšnih primerih bi morala nacionalna zakonodaja omogočati NCB, da ima končni nadzor nad vsemi odločitvami nadzornih organov, ki bi lahko vplivale na neodvisnost NCB, predvsem na njeno finančno neodvisnost.

Avtonomija pri kadrovskih zadevah

Države članice ne smejo poslabšati možnosti NCB, da zaposli in obdrži usposobljen kader, ki ga NCB potrebuje za neodvisno opravljanje nalog, dodeljenih s Pogodbo in Statutom^[63]. NCB prav tako ne sme biti postavljena v položaj, kjer bi imela omejen nadzor ali ne bi imela nadzora nad svojimi zaposlenimi ali kjer bi vlada države članice lahko vplivala na njeno politiko v kadrovskih zadevah^[64]. O kakršni koli spremembi zakonodajnih določb o prejemkih članov organov odločanja NCB in njenih zaposlenih se je treba odločiti v tesnem in učinkovitem sodelovanju z NCB^[65] in ob upoštevanju njenih stališč, da se zagotovi stalna sposobnost NCB, da neodvisno opravlja svoje naloge^[66]. Avtonomija pri kadrovskih zadevah se razteza tudi na vprašanja, povezana s pokojninami za zaposlene. Spremembe, zaradi katerih se znižajo prejemki zaposlenih v NCB, pa ne bi smele posegati v pooblastila NCB, da upravlja svoja finančna sredstva, vključno z denarnimi sredstvi, ki ostanejo zaradi znižanja plač, ki jih izplačuje^[67].

Lastništvo in premoženjske pravice

Pravice tretjih oseb, da posredujejo ali izdajajo navodila NCB v zvezi z njenim premoženjem, so nezdružljive z načelom finančne neodvisnosti.

2.2.4 Zaupnost

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti, ki velja za zaposlene v ECB in NCB ter člane upravljavskih organov ECB in NCB na podlagi člena 37 Statuta, lahko privede do podobnih določb v statutih NCB ali v zakonodaji držav članic. Primarnost prava Unije in pravil, sprejetih na njegovi podlagi, pomeni tudi, da morajo biti nacionalni zakoni o dostopu tretjih oseb do dokumentov skladni z ustreznimi določbami prava Unije, vključno s členom 37 Statuta, in ne smejo privesti do kršitve ureditve zaupnosti v ESCB. Dostop državnega revizijskega urada ali podobnega organa do zaupnih informacij in dokumentov NCB mora biti omejen na to, kar je nujno za opravljanje zakonskih nalog organa, ki informacije prejme, ter ne sme posegati v neodvisnost ESCB in ureditev zaupnosti v ESCB, ki velja za člane organov odločanja in zaposlene NCB. ^[68] NCB bi morale zagotoviti, da bodo ti organi varovali zaupnost razkritih informacij in dokumentov na ustrezni ravni, kakršne se držijo NCB.

2.2.5 Prepoved denarnega financiranja in privilegiranega dostopa

Glede prepovedi denarnega financiranja in privilegiranega dostopa je morala biti nacionalna zakonodaja držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena tako, da je združljiva z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013. Švedska je morala potrebne prilagoditve uveljaviti do 1. januarja 1995.

Prepoved denarnega financiranja

Člen 123(1) Pogodbe prepoveduje prekoračitve pozitivnega stanja na računu ali druge oblike kreditov pri ECB ali NCB v korist institucij, organov, uradov ali agencij EU, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali v korist javnih podjetij držav članic. Prav tako prepoveduje, da bi ECB ali NCB neposredno od teh subjektov javnega sektorja kupovale dolžniške instrumente. Pogodba vsebuje eno izjemo od te prepovedi denarnega financiranja: ne uporablja se za kreditne institucije v javni lasti, ki jih je treba pri zagotavljanju rezerv s strani centralnih bank obravnavati enako kakor zasebne kreditne institucije (člen 123(2) Pogodbe). Poleg tega lahko ECB in NCB nastopajo kot fiskalni agenti za zgoraj navedene organe javnega sektorja (člen 21.2 Statuta). Natančno področje uporabe prepovedi denarnega financiranja je podrobneje opredeljeno v Uredbi Sveta (ES) št. 3603/93 z dne 13. decembra 1993 o opredelitvi pojmov za uporabo prepovedi iz členov 104 in 104b(1) Pogodbe^[69], v skladu s katero prepoved vključuje vsako financiranje obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb.

Prepoved denarnega financiranja je bistvenega pomena za zagotovitev, da se ne ovira poglavitnega cilja denarne politike (namreč ohranjanja stabilnosti cen). Poleg tega financiranje javnega sektorja s strani centralne banke zmanjšuje prisilo k fiskalni disciplini. Zato je treba prepoved razlagati široko, da se zagotovi njena dosledna uporaba, za katero veljajo samo omejene izjeme, vsebovane v členu 123(2) Pogodbe in Uredbi (ES) št. 3603/93. Tako se prepoved, čeprav člen 123(1) Pogodbe govori izrecno o »kreditih«, tj. z obveznostjo vračila sredstev, še toliko bolj uporablja za druge oblike financiranja, tj. brez obveznosti vračila.

Splošno stališče ECB o združljivosti nacionalne zakonodaje s to prepovedjo se je najprej razvilo v okviru posvetovanj držav članic z ECB glede osnutkov nacionalne zakonodaje na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe^[70].

Nacionalna zakonodaja, ki prenaša prepoved denarnega financiranja

Če nacionalni pravni predpisi zrcalijo člen 123 Pogodbe ali Uredbo (ES) št. 3603/93, ne smejo ožiti področja uporabe prepovedi denarnega financiranja ali razširjati izjem, ki veljajo po pravu EU. Na primer, nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira finančne obveznosti države članice do mednarodnih finančnih institucij (razen do MDS v vlogah, določenih v Uredbi (ES) št. 3603/93)^[71] ali do tretjih držav, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja.

Financiranje javnega sektorja ali obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb

Nacionalna zakonodaja ne sme zahtevati, da NCB financira bodisi opravljanje funkcij drugih organov javnega sektorja bodisi obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb. To prav tako velja za prenos novih nalog na NCB. Za ta namen je treba v posameznem primeru oceniti, ali je naloga, ki naj bi se prenesla na NCB, naloga centralne banke ali naloga države, tj. naloga v okviru odgovornosti države^[72]. Z drugimi besedami, vzpostavljena morajo biti zadostna varovala, s katerimi se zagotovi, da se ne zaobide cilj prepovedi denarnega financiranja. Svet ECB je odobril merila za ugotavljanje, kaj se lahko šteje, da sodi v okvir obveznosti javnega sektorja v smislu Uredbe (ES) št. 3603/93, ali, z drugimi besedami, kaj predstavlja nalogo države^[73]. Da se zagotovi skladnost s prepovedjo denarnega financiranja, mora biti nova naloga, ki se zaupa NCB, v celoti in ustrezno plačana, če ta naloga: (a) ni naloga centralne banke ali ukrep, ki olajšuje opravljanje naloge centralne banke, ali (b) je povezana z nalogo države in se opravlja v interesu države^[74]. Pomembna merila za to, da se nova naloga opredeli za nalogo države, so: (a) njena neobičajnost; (b) dejstvo, da se izvaja v imenu in izključnem interesu države, in (c) njen vpliv na institucionalno, finančno in osebno neodvisnost NCB. Nova naloga se zlasti lahko opredeli za nalogo države, če njeno opravljanje izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev: (a) zaradi njega nastaja nasprotje interesov v razmerju do obstoječih nalog centralne banke; (b) je nesorazmerno s finančnimi ali organizacijskimi zmožnostmi NCB; (c) ne sodi v institucionalno ureditev NCB; (d) zaradi njega nastajajo znatna finančna tveganja ter (e) člane organov odločanja NCB izpostavlja političnim tveganjem, ki so nesorazmerna in lahko nanje negativno vplivajo z vidika osebne neodvisnosti^[75].

Nekatere nove naloge, prenesene na NCB, ki jih je ECB štela za naloge države, so: (a) naloge v zvezi s financiranjem skladov ali finančnih ureditev za reševanje in v zvezi s sistemi jamstva za vloge ali odškodninskimi shemami za vlagatelje^[76]; (b) naloge v zvezi z vzpostavitvijo centralnega registra številk bančnih računov^[77]; (c) naloge kreditnega mediatorja^[78]; (d) naloge v zvezi z zbiranjem, vodenjem in obdelovanjem podatkov za podporo izračunavanja prenosov zavarovalnih premij^[79]; (e) naloge v zvezi z varstvom konkurence na trgu hipotekarnih posojil^[80]; (f) naloge v zvezi z zagotavljanjem virov organom, ki so neodvisni od NCB in delujejo kot podaljšek države^[81]; (g) naloge informacijskega organa za namen olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah^[82]; (h) naloge v zvezi z vzpostavitvijo baze podatkov o zavarovalnih zahtevkih^[83] in (i) naloge v zvezi s pripravljenostjo za nacionalno obrambo, ki presegajo naloge notranjega načrtovanja ravnanja centralne banke v izrednih razmerah^[84]. Nasprotno so lahko naloge centralne banke med drugim nadzorne naloge ali naloge, povezane s temi nadzornimi nalogami, kot so naloge v zvezi z varstvom potrošnikov na področju finančnih storitev^[85] ali skladnostjo kreditnih institucij z zahtevami za prestrukturiranje posojil^[86], nadzor družb za odkup kreditov^[87] ali družb za finančni zakup^[88], nadzor dajalcev potrošniških kreditov in njihovih posrednikov^[89], izdajanje dovoljenj ponudnikom mikroposojil in njihov nadzor^[90], nadzor agencij za poročanje o boniteti komitentov^[91], nadzor upravljavcev referenčnih obrestnih mer^[92], nadzorne naloge za zagotavljanje skladnosti z zakonodajo Unije na področju investicijskih storitev in produktov^[93], naloge v zvezi s pregledom plačilnih shem^[94], naloge v zvezi z uporabo in uveljavljanjem zakonodaje Unije o plačilnih računih^[95], upravne naloge v zvezi z reševanjem^[96] ali naloge v zvezi z vodenjem in upravljanjem kreditnih registrov^[97].

Poleg tega NCB ne sme zagotoviti premostitvenega financiranja, da bi državi članici omogočila, da izpolni svoje obveznosti iz državnih poroštev za obveznosti bank^[98]. Tudi razdelitev dobička centralne banke, ki ni bil v celoti realiziran, obračunan in revidiran, ni skladna s prepovedjo denarnega financiranja. Da bi spoštovali prepoved denarnega financiranja, znesek, dodeljen državnemu proračunu v skladu z veljavnimi pravili za razdelitev dobička, ne sme biti plačan, tudi delno ne, iz rezerv NCB. Pravila za razdelitev dobička torej ne smejo posegati v rezerve NCB. Poleg tega je treba v primeru prenosa sredstev NCB na državo zagotoviti plačilo po tržni vrednosti, prenos in plačilo pa morata biti istočasna^[99].

Podobno ni dovoljeno poseganje v opravljanje drugih nalog Eurosistema, kot je upravljanje deviznih rezerv, z uvajanjem obdavčitve teoretičnih in nerealiziranih kapitalskih dobičkov, saj bi to pomenilo obliko centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja prek vnaprejšnje razdelitve prihodnjih in negotovih dobičkov^[100].

Prevzem odgovornosti javnega sektorja

Nacionalna zakonodaja, ki zahteva, da NCB prevzame odgovornosti prej neodvisnega javnega organa zaradi nacionalne reorganizacije nekaterih nalog in dolžnosti (na primer v okviru prenosa nekaterih nadzornih nalog, ki jih je prej opravljala država ali neodvisne javne oblasti ali organi, na NCB), ne da bi bila NCB popolnoma ločena od vseh finančnih obveznosti, ki izhajajo iz prejšnjih dejavnosti takšnega organa, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja^[101]. Prav tako je s prepovedjo denarnega financiranja nezdružljiva nacionalna zakonodaja, ki v številnih okoliščinah zahteva, da NCB pridobi odobritev vlade, preden izvede ukrepe za reševanje, odgovornosti NCB pa ne omejuje na njene upravne akte^[102]. V tem smislu tudi nacionalna zakonodaja, ki zahteva, da mora NCB izplačati odškodnino, v delu, kjer bi zaradi nje NCB prevzela obveznost države, ne bi bila skladna s prepovedjo denarnega financiranja^[103].

Finančna podpora za kreditne in/ali finančne institucije

Nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira kreditne institucije, kar odobri neodvisno in s polno diskrecijo, razen v povezavi z nalogami centralnega bančništva (kot so operacije denarne politike, plačilnih sistemov ali začasne likvidnostne podpore), zlasti da podpira insolventne kreditne in/ali druge finančne institucije, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja.

To zlasti velja za podporo insolventnim kreditnim institucijam. Razlog je v tem, da bi NCB s financiranjem insolventne kreditne institucije prevzela nalogo države^[104]. Enaka vprašanja se pojavijo v primeru, če bi Eurosistem financiral kreditno institucijo, ki je bila z namenom povrnitve njene solventnosti dokapitalizirana z neposredno naložbo dolžniških instrumentov, ki jih izda država, za katere ni alternativnih, na trgu temelječih virov financiranja (v nadaljnjem besedilu: dokapitalizacijske obveznice), in bi se te obveznice uporabile kot zavarovanje. V primeru take državne dokapitalizacije kreditne institucije z neposredno naložbo dokapitalizacijskih obveznic naknadna uporaba teh obveznic kot zavarovanje pri likvidnostnih operacijah centralne banke sproža vprašanja v zvezi z denarnim financiranjem^[105]. Izredna likvidnostna pomoč, ki jo NCB neodvisno in s polno diskrecijo odobri solventni kreditni instituciji na podlagi dodatnega jamstva v obliki državnega poroštva, mora izpolnjevati naslednja merila: (i) zagotovljeno mora biti, da je posojilo, ki ga da NCB, karseda kratkoročno; (ii) ogroženi morajo biti vidiki sistemske stabilnosti; (iii) ne sme biti dvoma glede pravne veljavnosti in izvršljivosti državnega poroštva po veljavnem nacionalnem pravu ter (iv) ne sme biti dvoma glede ekonomske ustreznosti državnega poroštva, ki mora kriti tako glavnico kot obresti na posojilo^[106].

V ta namen bi bilo treba preučiti možnost vključitve sklicevanj na člen 123 Pogodbe v nacionalno zakonodajo.

Finančna podpora za sklade ali finančne ureditve za reševanje in sisteme zavarovanja vlog ali odškodninske sheme za vlagatelje

Medtem ko se na splošno šteje, da so upravne naloge v zvezi z reševanjem povezane z nalogami, ki so navedene v členu 127(5) Pogodbe, financiranje kakršnega koli sklada ali finančne ureditve za reševanje ni skladno s prepovedjo denarnega financiranja^[107]. Kadar NCB deluje kot organ za reševanje, v nobenem primeru ne sme prevzeti ali financirati nobene obveznosti premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev^[108]. V ta namen bi morala nacionalna zakonodaja pojasniti, da NCB ne bo prevzela ali financirala nobenih obveznosti teh subjektov^[109].

Direktiva o sistemih jamstva za vloge^[110] in Direktiva o odškodninskih shemah za vlagatelje^[111] določata, da morajo stroške financiranja sistemov jamstva za vloge in odškodninskih shem za vlagatelje nositi kreditne institucije oziroma investicijska podjetja sama. Nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira nacionalni sistem za zavarovanje vlog za kreditne institucije ali nacionalno odškodninsko shemo za vlagatelje za investicijska podjetja, bi bila združljiva s prepovedjo denarnega financiranja samo, če bi bilo tako financiranje kratkoročno, če bi reševalo nujne situacije, če bi bili izpostavljeni vidiki sistemske stabilnosti in če bi odločanje ostalo v diskreciji NCB^[112]. V ta namen bi bilo treba preučiti možnost vključitve sklicevanj na člen 123 Pogodbe v nacionalno zakonodajo. Kadar NCB uveljavlja svojo diskrecijsko pravico, da odobri posojilo, mora zagotoviti, da dejansko ne prevzema naloge države^[113]. Centralnobančna podpora za sisteme jamstva za vloge zlasti ne sme voditi v sistematično vnaprejšnje financiranje^[114].

Funkcija fiskalnega agenta

Člen 21.2 Statuta določa, da »ECB in nacionalne centralne banke lahko nastopajo kot fiskalni agenti« za »institucije, organe, urade ali agencije Unije, institucionalne enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter druge osebe javnega prava ali javna podjetja držav članic«. Namen člena 21.2 Statuta je, da se po prenosu pristojnosti za denarno politiko na Eurosistem pojasni, da lahko NCB nadaljujejo z opravljanjem storitev fiskalnega agenta, ki jih tradicionalno opravljajo za države in druge javne subjekte, ne da bi s tem kršile prepoved denarnega financiranja. Poleg tega Uredba (ES) št. 3603/93 določa vrsto izrecnih in ozko opredeljenih izjem od prepovedi denarnega financiranja v zvezi s funkcijo fiskalnega agenta: (i) posojila čez dan, odobrena javnemu sektorju, so dovoljena, če so omejena na en dan in brez možnosti podaljšanja^[115]; (ii) knjiženje čekov, izdanih s strani tretjih oseb, v dobro računa javnega sektorja, še preden je bila izplačilna banka obremenjena, je dovoljeno, če je rok, ki je potekel od prejema čeka, v skladu z običajnim rokom za unovčenje čekov s strani zadevne NCB, pod pogojem, da so morebitni dobički iz naslova valutacije izrednega značaja, zadevajo manjše zneske in jih je mogoče izravnati v kratkem času^[116]; in (iii) imetništvo kovancev, ki jih je izdal javni sektor in so bili knjiženi v dobro njegovega računa, je dovoljeno, če znesek takih sredstev ne preseže 10% vseh kovancev v obtoku^[117].

Nacionalna zakonodaja o funkciji fiskalnega agenta bi morala biti združljiva s pravom EU na splošno in posebej s prepovedjo denarnega financiranja^[118]. Ob upoštevanju izrecnega priznanja opravljanja storitev fiskalnega agenta, ki je legitimna tradicionalna funkcija NCB, v členu 21.2 Statuta je opravljanje storitev fiskalnega agenta s strani centralnih bank skladno s prepovedjo denarnega financiranja, pod pogojem, da takšne storitve ostanejo znotraj funkcije fiskalnega agenta in ne predstavljajo centralnobančnega financiranja obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb ali centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja zunaj ozko opredeljenih izjem, določenih v Uredbi (ES) št. 3603/93^[119]. Nacionalna zakonodaja, ki omogoča, da NCB sprejema vloge države in vodi račune države, ne sproža vprašanj v zvezi s spoštovanjem prepovedi denarnega financiranja, dokler take določbe ne omogočajo posojanja, vključno s prekoračitvami stanja na računih preko noči. Do vprašanja glede spoštovanja prepovedi denarnega financiranja pa bi prišlo, na primer, če bi nacionalna zakonodaja omogočala obrestovanje vlog ali stanj na tekočih računih po obrestni meri, ki je višja in ne enaka ali nižja od tržnih obrestnih mer. Obrestovanje, ki presega tržne obrestne mere, predstavlja dejansko posojilo, ki je v nasprotju s ciljem prepovedi denarnega financiranja in bi torej ta cilj lahko ogrozilo. Za vsako obrestovanje sredstev na računu je bistveno, da upošteva tržne parametre, še posebej pa je pomembno uskladiti obrestno mero za vloge z njihovo zapadlostjo^[120]. Poleg navedenega ne sproža vprašanj v zvezi z denarnim financiranjem, če NCB brezplačno opravlja storitve fiskalnega agenta, pod pogojem, da gre za osrednje storitve fiskalnega agenta^[121].

Prepoved privilegiranega dostopa

Člen 124 Pogodbe določa, da so prepovedani »vsi ukrepi, ki ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja in ki vzpostavljajo privilegiran dostop institucij, organov, uradov ali agencij Unije, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic do finančnih institucij«. Kot pri prepovedi denarnega financiranja je tudi pri prepovedi privilegiranega dostopa cilj spodbuditi države članice k vodenju trdne proračunske politike, tako da denarno financiranje javnofinančnega primanjkljaja ali privilegiran dostop javnih organov do finančnih trgov ne bi vodil do čezmernega zadolževanja ali prevelikega primanjkljaja držav članic^[122].

Po členu 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 3604/93^[123] se privilegiran dostop razume kot vsi zakoni, predpisi ali drugi zavezujoči pravni akti, sprejeti v okviru izvajanja javne oblasti, ki: (a) finančne institucije obvezujejo, da prevzamejo ali posedujejo obveznosti institucij ali organov EU, institucionalnih enot centralnih, regionalnih, lokalnih ali drugih ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic, ali (b) podeljujejo davčne olajšave, od katerih lahko imajo korist le finančne institucije, ali finančne olajšave, ki niso v skladu z načeli tržnega gospodarstva, zato da spodbujajo te institucije k pridobivanju in imetništvu tovrstnih obveznosti.

NCB kot javni organi ne smejo sprejeti ukrepov, ki zagotavljajo javnemu sektorju privilegiran dostop do finančnih institucij, če takšni ukrepi ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja. Poleg tega se pravila NCB o mobilizaciji ali zastavi dolžniških instrumentov ne smejo uporabiti tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa^[124]. Zakonodaja držav članic na tem področju ne sme vzpostaviti takšnega privilegiranega dostopa.

Člen 2 Uredbe (ES) št. 3604/93 opredeljuje načela skrbnega in varnega poslovanja oziroma »skrbno presojo« kot tisto, ki daje podlago nacionalnim zakonom, drugim predpisom ali upravnim ukrepom, ki temeljijo na pravu EU ali so z njim v skladu, in je namenjena spodbujanju trdnosti finančnih institucij, torej krepitvi stabilnosti celotnega finančnega sistema in zaščiti strank teh institucij. S skrbno presojo se poskuša zagotoviti, da banke ostanejo solventne v odnosu do svojih vlagateljev^[125]. Na področju bonitetnega nadzora je sekundarna zakonodaja EU vzpostavila številne zahteve za zagotovitev trdnosti kreditnih institucij^[126]. »Kreditna institucija« je opredeljena kot družba, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun^[127]. Dalje, kreditne institucije, za katere se običajno uporablja poimenovanje »banke«, potrebujejo za opravljanje storitev dovoljenje pristojnega organa države članice^[128].

Čeprav je obvezne rezerve mogoče razumeti kot del bonitetnih zahtev, tvorijo del operativnega okvira NCB in se uporabljajo kot instrument denarne politike v večini gospodarstev, vključno z euroobmočjem^[129]. V tej zvezi odstavek 2 Priloge I k Smernici ECB/2014/60^[130] navaja, da je cilj sistema obveznih rezerv Eurosistema predvsem stabilizacija obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje) strukturnega likvidnostnega primanjkljaja^[131]. ECB zahteva, da imajo kreditne institucije, ustanovljene v euroobmočju, zahtevane obvezne rezerve (v obliki depozitov) na računu pri svoji NCB^[132].

To poročilo se osredotoča na združljivost nacionalne zakonodaje ali pravil, ki so jih sprejele NCB, in statutov NCB s prepovedjo privilegiranega dostopa iz Pogodbe. Vendar pa to poročilo ne posega v oceno, ali se zakoni, drugi predpisi, pravila ali upravni akti v državah članicah pod pretvezo načel skrbnega in varnega poslovanja uporabljajo tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa. Takšna ocena presega okvir tega poročila.

2.2.6 Enoten zapis eura

Člen 3(4) Pogodbe o Evropski uniji določa, da »Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro«. V besedilu Pogodb v vseh verodostojnih jezikih, ki se zapisujejo z uporabo latinske abecede, se euro v prvem sklonu ednine dosledno zapisuje kot »euro«. V besedilu v grški abecedi se euro zapisuje »ευρώ«, v besedilu v cirilici pa »евро«^[133]. Skladno s tem Uredba Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura^[134] pojasnjuje, da mora biti ime enotne valute enako v vseh uradnih jezikih EU, ob upoštevanju obstoja različnih abeced. Pogodbi tako zahtevata enoten zapis besede »euro« v prvem sklonu ednine v vseh pravnih predpisih EU in nacionalnih pravnih predpisih, ob upoštevanju obstoja različnih abeced.

Glede na izključno pristojnost EU, da določi ime enotne valute, so vsa odstopanja od tega pravila nezdružljiva s Pogodbama in bi morala biti odpravljena^[135]. Medtem ko to načelo velja za vse vrste nacionalne zakonodaje, se ocena v poglavjih po državah osredotoča na statute NCB in zakonodajo o prehodu na euro.

2.2.7 Pravna integracija NCB v Eurosistem

Določbe v nacionalni zakonodaji (zlasti v statutu NCB, pa tudi v drugi zakonodaji), ki bi preprečevale opravljanje nalog, povezanih z Eurosistemom, ali skladnost z odločitvami ECB, so nezdružljive z učinkovitim delovanjem Eurosistema, ko zadevna država članica sprejme euro. Zato je treba nacionalno zakonodajo prilagoditi, da se zagotovi združljivost s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z Eurosistemom. Da bi bila nacionalna zakonodaja skladna s členom 131 Pogodbe, jo je bilo treba prilagoditi, da se je zagotovila njena združljivost od datuma ustanovitve ESCB (kar zadeva Švedsko) in od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 (kar zadeva države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume). Vendar pa lahko statutarne zahteve v zvezi s polno pravno integracijo NCB v Eurosistem začnejo veljati šele v trenutku, ko začne veljati navedena polna integracija, tj. na datum, ko država članica z odstopanjem sprejme euro.

Glavna področja, obravnavana v tem poročilu, so tista, na katerih bi statutarne določbe lahko ovirale skladnost NCB z zahtevami Eurosistema. To vključuje določbe, (i) ki bi lahko preprečile udeležbo NCB pri izvajanju enotne denarne politike, kot jo opredelijo organi odločanja ECB, (ii) ki bi lahko ovirale guvernerja pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih ima kot član Sveta ECB, (iii) ki ne spoštujejo posebnih pravic ECB, (iv) ki ne priznavajo, da je izključna pristojnost za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, v državah članicah, katerih valuta je euro, nepreklicno prenesena na Unijo^[136], ali (v) v skladu s katerimi NCB pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, zavezujejo odločitve nacionalnih organov, ki so v nasprotju s pravnimi akti ECB. Razlikuje se med cilji ekonomske politike, nalogami, finančnimi določbami, politiko deviznega tečaja in mednarodnim sodelovanjem. Nazadnje so navedena še druga področja, na katerih je morda potrebna prilagoditev statutov NCB.

Cilji ekonomske politike

Za polno integracijo NCB v Eurosistem morajo biti njeni statutarni cilji združljivi s cilji ESCB, opredeljenimi v členu 2 Statuta. To med drugim pomeni, da je treba statutarne cilje z »nacionalnim priokusom« – na primer, kjer se statutarne določbe sklicujejo na obveznost izvajanja denarne politike v okviru splošne ekonomske politike zadevne države članice – prilagoditi. Poleg tega morajo biti sekundarni cilji NCB skladni z obveznostjo – in vanjo ne smejo posegati –, da podpira splošne ekonomske politike EU z namenom prispevati k doseganju ciljev EU, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, ta obveznost pa je tudi sama cilj, za katerega je navedeno, da ne posega v ohranjanje stabilnosti cen^[137].

Naloge

Naloge NCB države članice, katere valuta je euro, so glede na status navedene NCB kot sestavnega dela Eurosistema v pretežni meri določene s Pogodbo in Statutom. Da bi bile določbe o nalogah v statutu NCB skladne s členom 131 Pogodbe, jih je treba primerjati z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti^[138]. To velja za vsako določbo, ki po sprejetju eura in integraciji v Eurosistem predstavlja oviro pri izvajanju nalog, povezanih z ESCB, in predvsem za določbe, ki ne spoštujejo pooblastil ESCB na podlagi poglavja IV Statuta.

Vsi nacionalni pravni predpisi v zvezi z denarno politiko morajo priznavati, da se mora denarna politika EU izvajati v okviru Eurosistema^[139]. Statut NCB lahko vsebuje določbe o instrumentih denarne politike. Takšne določbe bi morale biti primerljive s tistimi iz Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti, da se doseže skladnost s členom 131 Pogodbe.

Spremljanje javnofinančnih gibanj je naloga, ki jo NCB redno opravlja, da bi ustrezno ocenila, kakšno naravnanost naj zavzame denarna politika. NCB lahko na podlagi svoje dejavnosti spremljanja in neodvisnosti svetovanja tudi predstavijo svoje poglede na zadevna javnofinančna gibanja z namenom prispevati k pravilnemu delovanju evropske monetarne unije. Spremljanje javnofinančnih gibanj s strani NCB za namene denarne politike bi moralo temeljiti na polnem dostopu do vseh pomembnih javnofinančnih podatkov. Zato bi NCB morale imeti brezpogojen, pravočasen in avtomatičen dostop do vse pomembne javnofinančne statistike. Toda vloga NCB ne bi smela preseči dejavnosti spremljanja, ki izhajajo iz izpolnjevanja njihovega mandata na področju denarne politike, ali so z izpolnjevanjem slednjega – neposredno ali posredno – povezane^[140]. Formalni mandat NCB za ocenjevanje napovedi in javnofinančnih gibanj pomeni funkcijo NCB pri oblikovanju fiskalne politike (in ustrezno odgovornost za to), kar lahko povzroči tveganje spodkopavanja izpolnjevanja mandata Eurosistema na področju denarne politike in neodvisnosti NCB^[141].

V povezavi z nacionalnimi zakonodajnimi pobudami zoper pretrese na finančnih trgih je ECB poudarila, da bi se bilo treba izogniti vsakršnim izkrivljanjem nacionalnih segmentov denarnega trga euroobmočja, saj bi to lahko škodovalo izvajanju enotne denarne politike. To velja zlasti za izdajanje državnih poroštev za kritje medbančnih depozitov^[142].

Države članice morajo zagotoviti, da nacionalni zakonodajni ukrepi zoper likvidnostne težave podjetij ali profesionalnih posameznikov, na primer njihove dolgove do finančnih institucij, nimajo negativnega vpliva na likvidnost na trgu. Takšni ukrepi zlasti ne smejo biti neskladni z načelom odprtega tržnega gospodarstva, kot je izraženo v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, saj bi to lahko oviralo tok posojil, bistveno vplivalo na stabilnost finančnih institucij in trgov ter tako vplivalo na opravljanje nalog Eurosistema^[143].

Nacionalni pravni predpisi, ki dajejo NCB izključno pravico izdajati bankovce, morajo priznavati, da ima po sprejetju eura Svet ECB na podlagi člena 128(1) Pogodbe in člena 16 Statuta izključno pravico odobriti izdajanje eurobankovcev, medtem ko pravica izdajati eurobankovce pripada ECB in NCB. Nacionalne pravne predpise, ki vladi omogočajo, da vpliva na zadeve, kot so apoeni, proizvodnja, obseg in umik eurobankovcev, je treba prav tako razveljaviti ali pa morajo ti priznavati pooblastilo ECB v zvezi z eurobankovci, kot je navedeno v določbah Pogodbe in Statuta. Ne glede na razdelitev odgovornosti v zvezi s kovanci med vladami in NCB morajo zadevne določbe priznavati pooblastila ECB, da po sprejetju eura odobri obseg izdaje eurokovancev. Država članica ne sme obravnavati gotovine v obtoku kot dolg njene NCB do vlade te države članice, saj bi to porušilo koncept enotne valute in bilo nezdružljivo z zahtevami po pravni integraciji v Eurosistem^[144].

Kar zadeva upravljanje deviznih rezerv^[145], krši Pogodbo vsaka država članica, ki je sprejela euro in ne prenese svojih uradnih deviznih rezerv^[146] na svojo NCB. Tudi kakršna koli pravica tretje osebe – na primer vlade ali parlamenta –, da vpliva na odločitve NCB v zvezi z upravljanjem uradnih deviznih rezerv, ne bi bila v skladu s tretjo alineo člena 127(2) Pogodbe. NCB morajo ECB zagotoviti tudi devizne rezerve v sorazmerju s svojim deležem v vpisanem kapitalu ECB. To pomeni, da ne smejo obstajati pravne ovire za NCB pri prenosu deviznih rezerv na ECB.

Kar zadeva statistiko, čeprav uredbe, sprejete na podlagi člena 34.1 Statuta na področju statistike, ne dodeljujejo pravic ali nalagajo obveznosti državam članicam, ki niso sprejele eura, člen 5 Statuta, ki se nanaša na zbiranje statističnih podatkov, velja za vse države članice, ne glede na to, ali so sprejele euro. Zato morajo države članice, katerih valuta ni euro, na nacionalni ravni oblikovati in uvesti vse ukrepe, ki jih štejejo za ustrezne za zbiranje statističnih podatkov, potrebnih za izpolnitev zahtev ECB za statistično poročanje in za pravočasno pripravo na področju statistike, da bi lahko postale države članice, katerih valuta je euro^[147]. Nacionalna zakonodaja, ki določa okvir za sodelovanje med NCB in nacionalnimi statističnimi uradi, bi morala zagotavljati neodvisnost NCB pri opravljanju njihovih nalog v statističnem okviru ESCB^[148].

Finančne določbe

Finančne določbe v Statutu obsegajo pravila o finančnih poročilih^[149], reviziji^[150], vpisu kapitala^[151], prenosu deviznih rezerv^[152] in razporeditvi denarnih prihodkov^[153]. NCB morajo biti zmožne izpolnjevati svoje obveznosti na podlagi teh določb, zato je treba razveljaviti vse nezdružljive nacionalne določbe.

Politika deviznega tečaja

Država članica z odstopanjem lahko ohrani nacionalno zakonodajo, ki določa, da je vlada odgovorna za politiko deviznega tečaja te države članice, pri čemer se NCB dodeli svetovalna in/ali izvršilna vloga. Vendar pa mora z dnem, ko država članica sprejme euro, takšna zakonodaja upoštevati, da se je odgovornost za politiko deviznega tečaja v euroobmočju prenesla na raven EU v skladu s členoma 138 in 219 Pogodbe.

Mednarodno sodelovanje

Za sprejetje eura mora biti nacionalna zakonodaja združljiva s členom 6.1 Statuta, ki določa, da na področju mednarodnega sodelovanja, ki vključuje naloge, zaupane Eurosistemu, ECB odloča o načinu zastopanosti ESCB. Nacionalna zakonodaja, ki NCB omogoča, da sodeluje v mednarodnih denarnih institucijah, mora določati, da je tako sodelovanje predmet odobritve ECB (člen 6.2 Statuta).

Razno

Poleg zgornjih vprašanj obstajajo v primeru nekaterih držav članic še druga področja, na katerih je treba prilagoditi nacionalne določbe (na primer na področju klirinških in plačilnih sistemov ter izmenjave informacij).

3 Stanje ekonomske konvergence

V tem poglavju je predstavljen horizontalni pregled. Nekateri dejavniki, ki so pomembni za skupno oceno, niso zajeti tukaj, temveč v poglavjih 4 in 5.

Kar zadeva izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev, je bil od Konvergenčnega poročila ECB 2018 dosežen samo omejen napredek (glej tabelo 3.1). Od sedmih pregledanih držav v tem poročilu je v petih državah inflacija, merjena z indeksom HICP, višja od referenčne vrednosti, medtem ko je bila leta 2018 višja samo v dveh. Od maja 2018 se je razlika v 12-mesečni povprečni dolgoročni obrestni meri glede na euroobmočje v treh od sedmih obravnavanih držav v tem poročilu še naprej zmanjševala, medtem ko samo ena država presega referenčno vrednost v primerjavi z dvema v letu 2018. Čeprav nobena od držav ne sodeluje v mehanizmu deviznih tečajev (ERM II), sta dve državi izrazili namero, da si bosta prizadevali vključiti svojo valuto v ERM II. Valute nekaterih držav, pregledanih v poročilu, so v zadnjih nekaj letih glede na euro občutno nihale. Določen napredek pri zmanjševanju javnofinančnih neravnovesij je bil dosežen v večini držav, z eno pomembno izjemo.

Gospodarske razmere v večini od sedmih pregledanih držav v tem poročilu so od objave prejšnjega konvergenčnega poročila do prvega četrtletja 2020, ko se je začela kriza zaradi koronavirusa (COVID-19), ostale večinoma stabilne. Kljub poslabševanju zunanjega okolja, predvsem od leta 2019, je močno domače povpraševanje v večini primerov še naprej podpiralo gospodarsko aktivnost. Domače povpraševanje je spodbujala predvsem vzdržna rast zaposlenosti in plač, prav tako pa tudi spodbujevalno naravnana denarna in javnofinančna politika v številnih državah. V večini primerov je na trgu dela opaziti vse večje presežno povpraševanje po delovni sili. Na pomanjkanje delovne sile je v nekaterih državah vplivalo tudi krčenje delovno sposobnega prebivalstva zaradi neto emigracije. V vseh državah je bil dosežen nadaljnji napredek pri odpravljanju zunanjih neravnovesij in pri zmanjševanju odvisnosti od zunanjega financiranja. S tem se je odpornost večine obravnavanih držav okrepila. Vseeno pa na različnih področjih še vedno obstajajo precejšnje ranljivosti, čeprav v vsaki državi v drugačni meri. Z njimi se je treba v državah z nižjim BDP na prebivalca ustrezno spoprijeti, saj bi takšne ranljivosti sicer lahko dolgoročno upočasnile konvergenčni proces. Od začetka leta 2020 pa se je gospodarsko okolje zaradi izbruha COVID-19 dramatično poslabšalo. Gospodarska aktivnost se je izrazito upočasnila v vseh pregledanih državah, v nekaterih pa se je celo skrčila. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne, makrobonitetne in nadzorne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročil COVID-19.

Kar zadeva kriterij cenovne stabilnosti, je bila povprečna 12-mesečna stopnja inflacije nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo v petih od sedmih pregledanih držav v tem poročilu (glej graf 3.1). Stopnja inflacije je bila precej nad referenčno vrednostjo v Bolgariji, na Poljskem, v Romuniji, na Češkem in Madžarskem, pod njo na Švedskem, precej pod njo pa na Hrvaškem. Zaradi pandemije COVID-19 obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. V Konvergenčnem poročilu 2018 sta bili Češka in Madžarska edini državi s stopnjo inflacije nad tedaj veljavno referenčno vrednostjo, ki je znašala 1,9%.

V času objave tega poročila je ena država v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, medtem ko ob objavi prejšnjega poročila ni bila nobena. Vendar je v letu 2020 zaradi pandemije COVID-19 pričakovati izrazito poslabšanje proračunskega stanja. Vse pregledane države razen Romunije so imele leta 2019 primanjkljaj pod 3-odstotno referenčno vrednostjo. Bolgarija, Hrvaška, Češka in Švedska pa so leta 2019 zabeležile presežek. V Romuniji se je primanjkljaj od Konvergenčnega poročila 2018 strmo poslabšal, saj se je povečal z 2,6% BDP v letu 2017 na 4,3% BDP v letu 2019 (glej graf 3.2), zato je bil aprila 2020 sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Leta 2020 bo zaradi pandemije COVID-19 razmerje med primanjkljajem in BDP predvidoma preseglo 3-odstotno referenčno vrednost v vseh državah, z izjemo Bolgarije, kot kaže letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije. Ob običajni predpostavki, da usmeritve politik ostanejo nespremenjene (predpostavlja se, da so javnofinančni ukrepi za ublažitev krize začasni), naj bi se skupni primanjkljaj od leta 2021 dalje opazno zmanjšal v vseh pregledanih državah, razen v Romuniji (na raven pod 3% BDP v Bolgariji, na Švedskem in Hrvaškem). Kar zadeva kriterij javnega dolga, je bila na Poljskem leta 2019 stopnja javnega dolga pod 50% BDP. Na Češkem, v Romuniji in na Švedskem je bila stopnja javnega dolga med 30% in 40% BDP, v Bolgariji pa dobrih 20% BDP (glej graf 3.3). Hrvaška in Madžarska sta bili v letu 2019 (podobno kot v letu 2017) edini državi z javnim dolgom v razmerju do BDP nad 60-odstotno referenčno vrednostjo. V obeh državah se je stopnja javnega dolga od leta 2015 do leta 2019 zmanjševala ter se do konca leta 2019 dovolj hitro približevala ravni 60% BDP. Zaradi pandemije COVID-19 pa se pričakuje, da se bo stopnja javnega dolga leta 2020 zvišala v vseh pregledanih državah, kot kaže letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije.

Kar zadeva kriterij deviznega tečaja, v času objave tega poročila nobena od pregledanih držav ne sodeluje v ERM II. Bolgarske in hrvaške oblasti pa so izrazile namero, da si bodo prizadevale vključiti lev oziroma kuno v ERM II. Julija 2018 so finančni ministri držav v euroobmočju, ECB ter predstavniki danskega ministra za finance in guvernerja Danmarks Nationalbank pozdravili namero bolgarskih oblasti, da vzpostavijo elemente, ki so potrebni za uspešno sodelovanje v ERM II. Podobno so julija 2019 finančni ministri držav v euroobmočju in Danske, ECB ter predstavnik guvernerja Danmarks Nationalbank pozdravili namero hrvaških oblasti, da vzpostavijo elemente, ki so potrebni za uspešno sodelovanje v ERM II. Tako sta Bolgarija in Hrvaška sprejeli več zavez v zvezi s politikami na področjih, ki so še posebej pomembna za nemoteno sodelovanje v ERM II. Kar zadeva gibanje deviznega tečaja, je v večini pregledanih držav devizni tečaj izkazoval dokaj veliko volatilnost v večini referenčnega obdobja, tj. do februarja 2020. Izjema so bile Bolgarija, kjer velja režim valutnega odbora na podlagi eura, Hrvaška, kjer velja tesno uravnavano drsenje tečaja, in v manjši meri Romunija. Do februarja 2020 so madžarski forint ter v manjši meri romunski lev in švedska krona v razmerju do eura depreciirali, medtem ko je vrednost poljskega zlota ostala praktično nespremenjena, češka krona pa je apreciirala (glej graf 3.4). Od marca 2020, torej po izbruhu koronavirusa v Evropi in vplivu na gospodarsko aktivnost in svetovne finančne trge, so bili zabeleženi precejšnji depreciacijski pritiski na valute vseh pregledanih držav v tem poročilu, razen na bolgarski lev.

Kar zadeva konvergenco dolgoročnih obrestnih mer, je imela samo ena od sedmih pregledanih držav dolgoročno obrestno mero nad referenčno vrednostjo, ki znaša 2,9% (glej graf 3.5). Obrestna mera je bila nad referenčno vrednostjo v Romuniji, najnižje vrednosti pa so bile zabeležene v Bolgariji in na Švedskem. V primerjavi s Konvergenčnim poročilom 2018 je bila dolgoročna obrestna mera nad referenčno vrednostjo, ki je tedaj znašala 3,2%, na Poljskem in v Romuniji.

Pri ocenjevanju skladnosti s konvergenčnimi kriteriji je bistven element trajnost. Doseči je treba trajno in ne le trenutno konvergenco. V prvem desetletju ekonomske in monetarne unije (EMU) se je pokazalo, da šibki gospodarski temelji, pretirano ohlapno naravnane nacionalne makroekonomske politike in preveč optimistična pričakovanja glede zbliževanja realnih dohodkov pomenijo tveganje ne samo za zadevno državo, pač pa tudi za nemoteno delovanje euroobmočja kot celote. Izpolnjevanje številčnih konvergenčnih kriterijev v določeni časovni točki samo po sebi ni zagotovilo za uspešno članstvo v euroobmočju. Države, ki se pridružijo euroobmočju, bi namreč morale izkazati trajnost svojega konvergenčnega procesa in svojo zmožnost, da so dorasle stalnim zavezam, ki jih predstavlja sprejetje eura. To je v lastnem interesu države ter tudi v interesu euroobmočja.

Za vzdržno konvergenco so v več pregledanih državah potrebne trajne prilagoditve politik. Predpogoj za vzdržno konvergenco sta makroekonomska stabilnost in zlasti zdrava javnofinančna politika. Za spopadanje z makroekonomskimi šoki je nujna visoka stopnja fleksibilnosti trga dela in trga proizvodov. Nujno je potrebna kultura stabilnosti, pri čemer dobro zasidrana inflacijska pričakovanja prispevajo k vzpostavitvi okolja cenovne stabilnosti. Potrebne so tudi ugodne razmere za učinkovito izrabo kapitala in dela v gospodarstvu, s čimer se bosta povečali skupna faktorska produktivnost in dolgoročna gospodarska rast. Vzdržna konvergenca hkrati terja učinkovite institucije in spodbudno poslovno okolje. Visoka stopnja gospodarske integracije znotraj euroobmočja je potrebna za sinhronizacijo poslovnih ciklov. Poleg tega morajo biti vzpostavljene ustrezne makrobonitetne politike, s katerimi je mogoče preprečiti kopičenje makroekonomskih neravnovesij, med katerimi so pretirana rast cen premoženja ter cikli hitrega vzpona in padca kreditiranja. Vzpostaviti je treba tudi ustrezen okvir za nadzor finančnih institucij. Pri državah, za katere Evropska komisija izvaja poglobljeni pregled, je ključnega pomena odpravljanje neravnovesij v gospodarstvu. Pomemben dejavnik gospodarske integracije in konvergence je tudi močno institucionalno okolje.

3.1 Kriterij stabilnosti cen

Marca 2020 je pet od sedmih pregledanih držav zabeležilo povprečno 12-mesečno stopnjo inflacije nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij stabilnosti cen. Inflacija se je leta 2018 v euroobmočju okrepila, nato pa se je leta 2019 precej upočasnila predvsem zaradi nižjih cen energentov in upočasnitve gospodarske aktivnosti. Nasprotno pa se je inflacija v večini pregledanih držav v tem poročilu še naprej krepila ali je ostala razmeroma visoka predvsem zaradi močnega domačega povpraševanja. Stopnja inflacije je bila tako precej nad referenčno vrednostjo v Bolgariji, na Poljskem, v Romuniji, na Češkem in Madžarskem, pod njo na Švedskem, precej pod njo pa na Hrvaškem. Na začetku leta 2020 se je inflacija upočasnila v večini obravnavanih držav, čeprav v različni meri, in sicer predvsem zaradi nižjih cen nafte.

V zadnjih desetih letih sta se tako povprečna stopnja kot tudi volatilnost inflacije od države do države precej razlikovali. V tem obdobju sta Romunija in Madžarska zabeležili povprečno stopnjo inflacije precej nad 2%. Na Češkem in Poljskem je bila povprečna stopnja inflacije bližje 1,5%. V Bolgariji, na Hrvaškem in Švedskem je inflacija v zadnjih desetih letih v povprečju znašala dober 1,0%. V tem obdobju je bila cenovna dinamika še posebno volatilna v Bolgariji, na Madžarskem, Hrvaškem, Poljskem in v Romuniji, saj je inflacija v teh državah nihala znotraj dokaj velikega razpona. Na Švedskem je bila volatilnost stopnje inflacije najmanjša. Čeprav je bil v zadnjem desetletju pri konvergenci dosežen določen napredek, so se v referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 razlike v stopnji inflacije povečale v večini pregledanih držav.

V številnih državah so bila dolgoročnejša cenovna gibanja odraz bolj volatilnega makroekonomskega okolja. Leta 2010 so v večini pregledanih držav cenovna gibanja postala bolj raznolika, kar je bilo deloma posledica razlik v intenzivnosti gospodarskega okrevanja in ukrepov v posameznih državah v zvezi z nadzorovanimi cenami po nenadnem gospodarskem upadu. Leta 2013 je inflacija v vseh pregledanih državah začela slediti trendu zniževanja ter dosegla zgodovinsko nizko in v več primerih tudi negativno stopnjo. Takšen trend je bil predvsem posledica gibanja svetovnih cen primarnih surovin, šibkih uvoženih inflacijskih pritiskov in vztrajnih prostih zmogljivosti v nekaterih državah. Gibanja svetovnih cen primarnih surovin so imela še posebno velik vpliv na gospodarstva iz srednje in vzhodne Evrope, saj imajo energenti in hrana razmeroma veliko utež v njihovi košarici HICP. V nekaterih pregledanih državah so pritiski na zmanjšanje inflacije izhajali tudi iz znižanja nadzorovanih cen in posrednih davkov oziroma iz okrepitve nominalnega efektivnega deviznega tečaja. V takšnih razmerah je postala denarna politika precej bolj ohlapna. Od leta 2017 naprej se je inflacija precej okrepila zaradi močne gospodarske aktivnosti, poganjali pa so jo predvsem solidno domače povpraševanje ter vse višje cene energentov in primarnih surovin. V večini obravnavanih držav v tem poročilu je inflacija leta 2019 in na začetku leta 2020 kljub zunanjim zaviralnim dejavnikom in nižjim cenam energentov ostala visoka, k čemur so prispevali močno domače povpraševanje, vse večje presežno povpraševanje po delovni sili in cene hrane. Obenem sta denarna in javnofinančna politika v večini držav ostali spodbujevalno ali zelo spodbujevalno naravnani.

Inflacija se bo v prihodnjih letih po pričakovanjih zniževala v večini pregledanih držav, vseeno pa bo v nekaterih državah ostala razmeroma visoka. V sedanjih izjemnih okoliščinah so napovedi izpostavljene nenavadno veliki negotovosti. V dolgoročnejšem obdobju obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v večini obravnavanih držav. Letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije kaže, da naj bi se inflacija v obdobju napovedi zniževala v večini držav, z izjemo Poljske. Leta 2020 se je zlasti mednarodno okolje še dodatno poslabšalo, in sicer zaradi pandemije COVID-19. Precejšnja negotovost je povezana z ravnotežjem med pritiski na znižanje inflacije zaradi šibkejšega povpraševanja ter pritiski na zvišanje inflacije zaradi motenj v dobavnih verigah, zlasti kar zadeva cene hrane, ki imajo precej veliko utež v košarici HICP v nekaterih obravnavanih državah. K deflacijskim pritiskom v letu 2020 naj bi prispevalo tudi strmo znižanje cen nafte. Vseeno bo inflacija v obdobju napovedi predvidoma ostala nad 1,8% na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Tveganja v inflacijskih obetih so približno uravnotežena v vseh obravnavanih državah, z izjemo Poljske, kjer so usmerjena navzdol. Tveganje višje inflacije je povezano predvsem s hitrejšim okrevanjem po gospodarskem upadu, ki ga je povzročila pandemija COVID-19, kot je bilo sprva pričakovano, medtem ko je precejšnje tveganje nižje inflacije povezano z dolgotrajnejšim gospodarskim upadom. Dolgoročneje gledano bo v številnih obravnavanih državah iz srednje in vzhodne Evrope proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen še vedno precej nižja kot v euroobmočju, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

V okolju, ki spodbuja vzdržno stabilnost cen, med drugim tudi v državah, zajetih v tem poročilu, so potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike, strukturne reforme in ukrepi za varovanje finančne stabilnosti. Za vzpostavitev in ohranjanje okolja, ki prispeva k cenovni stabilnosti, je treba nujno izvajati nadaljnje strukturne reforme. Tako naj bi rast plač odsevala rast produktivnosti dela na ravni podjetij ter upoštevala razmere na trgu dela in dogajanja v konkurenčnih državah. Poleg tega je treba nadaljevati reforme na trgih proizvodov in dela, da bi se izboljšalo njihovo delovanje ter ohranile ugodne razmere za gospodarsko konjunkturo in rast zaposlenosti. V ta namen je treba v gospodarstvih iz srednje in vzhodne Evrope nujno sprejeti tudi ukrepe, ki spodbujajo odločnejše gospodarsko upravljanje in večjo kakovost institucij. Ker je manevrski prostor, ki ga ima denarna politika v sistemu tesno uravnavanega deviznega tečaja na Hrvaškem in v okviru režima valutnega odbora v Bolgariji, omejen, in ker je treba zagotoviti nemoten prehod in sodelovanje v ERM II, je bistvenega pomena, da politike na drugih področjih prispevajo k sposobnosti teh gospodarstev, da ohranjajo cenovno stabilnost, se spoprimejo s specifičnimi šoki in preprečijo kopičenje makroekonomskih neravnovesij. Politike na področju finančnega sektorja in nadzorne politike bi morale stremeti k nadaljnjemu varovanju finančne stabilnosti. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

3.2 Kriterij proračunskega stanja države

V času objave poročila je ena država v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, medtem ko leta 2018 nobena od obravnavanih držav ni bila v takšnem postopku. V Romuniji se je od leta 2018 primanjkljaj strmo povečal in leta 2019 presegel referenčno vrednost 3% BDP. Postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem je bil sprožen aprila 2020, rok za odpravo primanjkljaja pa je postavljen v leto 2022. Vse ostale države so v letu 2019 zabeležile presežek ali so imele razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP pod referenčno vrednostjo. Na Madžarskem je primanjkljaj znašal 2,0% BDP in na Poljskem 0,7% BDP, medtem ko so majhen presežek zabeležile Češka (0,3% BDP) Hrvaška (0,4% BDP), in Švedska (0,5% BDP), presežek v Bolgariji pa je znašal dobrih 2,0% BDP.

Od leta 2017 do leta 2019 se je javnofinančni saldo poslabšal v večini držav, pregledanih v tem poročilu, z izjemo Bolgarije, Madžarske in Poljske, kjer se je izboljšal. Poslabšanje nominalnega salda v Romuniji, na Hrvaškem, Češkem in Švedskem je mogoče pojasniti predvsem s popuščanjem naravnanosti javnofinančne politike, vendar so to deloma izravnala ugodnejša makroekonomska gibanja. Na Poljskem in Madžarskem so dobre makroekonomske razmere prispevale k zmanjšanju razmerja med skupnim primanjkljajem in BDP.

Evropska komisija za leto 2020 napoveduje, da bo razmerje med primanjkljajem in BDP zaradi pandemije COVID-19 v vseh državah nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, z izjemo Bolgarije. Strmo poslabšanje proračunskega salda naj bi po napovedih izhajalo iz velikega upada gospodarske aktivnosti ter iz javnofinančnih ukrepov za ublažitev krize. Javnofinančni saldo se bo predvidoma poslabšal za približno 3 odstotne točke na Madžarskem, za približno 5 odstotnih točk v Bolgariji in Romuniji, za 6 do 7 odstotnih točk na Češkem in Švedskem, za 7,5 odstotne točke na Hrvaškem ter za približno 9 odstotnih točk na Poljskem.

Na Hrvaškem in Madžarskem je bila stopnja javnega dolga v letu 2019 nad 60% BDP, medtem ko so imele druge pregledane države raven dolga pod oziroma precej pod tem pragom (glej tabelo 3.1 in graf 3.3). Razmerje med javnim dolgom in BDP se je med letoma 2017 in 2019 zmanjšalo v vseh pregledanih državah z izjemo Romunije, kjer se je praktično stabiliziralo. Stopnja javnega dolga je na Madžarskem upadla za 6,6 odstotne točke, na Švedskem za 5,7 odstotne točke, v Bolgariji za 4,9 odstotne točke, na Poljskem za 4,7 odstotne točke, na Hrvaškem za 4,5 odstotne točke in na Češkem za 3,9 odstotne točke. Gledano dolgoročneje, tj. v obdobju med letoma 2010 in 2019, se je razmerje med javnim dolgom in BDP močno povečalo na Hrvaškem (za 15,4 odstotne točke) ter precej povečalo v Romuniji (za 5,6 odstotne točke) in Bolgariji (za 5,0 odstotne točke), medtem ko se je v drugih državah razmerje zmanjšalo.

Evropska komisija za leto 2020 zaradi pandemije COVID-19 napoveduje zvišanje stopnje zadolženosti v vseh državah. Napovedi Komisije obenem predvidevajo, da bo stopnja javnega dolga leta 2020 ostala pod oziroma precej pod 60-odstotno referenčno vrednostjo v vseh državah razen na Hrvaškem in Madžarskem.

Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, je v prihodnjem obdobju bistveno, da obravnavane države dosežejo oziroma ohranijo zdravo in vzdržno javnofinančno stanje. Romunija, ki je v letu 2019 presegla dovoljeno stopnjo primanjkljaja, mora zagotoviti skladnost s pravili iz Pakta za stabilnost in rast in čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2022. Države, v katerih razmerje med javnim dolgom in BDP presega referenčno vrednost, morajo poleg tega zagotoviti, da bo zmanjševanje razmerja zadostno glede na določbe pakta, ob upoštevanju pandemije COVID-19. Z nadaljnjo konsolidacijo bi bilo lažje reševati tudi proračunske izzive, ki jih prinašajo neugodna demografska gibanja, in ustvariti potrebne varnostne rezerve, ki bi omogočale delovanje avtomatičnih stabilizatorjev. Zanesljiv državni javnofinančni okvir, ki je popolnoma v skladu s pravili EU in se učinkovito izvaja, bi moral podpreti javnofinančno konsolidacijo in omejiti odstopanja na strani javnofinančnih odhodkov ter hkrati prispevati k temu, da se ne bi ponovno pojavila makroekonomska neravnovesja. Na splošno bi morale biti javnofinančne strategije usklajene z obsežnimi strukturnimi reformami za povečanje potencialne rasti in zaposlenosti.

3.3 Kriterij deviznega tečaja

V času objave tega poročila nobena od pregledanih držav ni sodelovala v ERM II. Vseh sedem držav uporablja različne tečajne režime. Bolgarske in hrvaške oblasti so julija 2018 oziroma julija 2019 izrazile namero, da si bodo prizadevale vključiti lev oziroma kuno v ERM II, pri teh procesih pa je bil v tem času dosežen precejšen napredek.

Bolgarski lev je v referenčnem obdobju v skladu z obstoječim valutnim odborom ostal fiksiran na ravni 1,95583 leva za euro. Takšen režim deviznega tečaja se izvaja v okolju večinoma majhnih razlik med kratkoročnimi obrestnimi merami v primerjavi z euroobmočjem.

Za hrvaško kuno in romunski lev je veljal režim tečaja z različno intenzivnim uravnavanjem drsenja v razmerju do eura. V primeru hrvaške kune se je to pokazalo v zelo nizki volatilnosti deviznega tečaja in majhnih razlikah med kratkoročnimi obrestnimi merami v razmerju do euroobmočja. Devizni tečaj romunskega leva do eura je zabeležil majhno volatilnost, razlike med kratkoročnimi obrestnimi merami v primerjavi z euroobmočjem pa so v referenčnem obdobju ostale razmeroma velike. S pojavom napetosti na finančnih trgih, potem ko se je pandemija COVID-19 marca 2020 zaostrila, pa so na obe valuti začeli delovati depreciacijski pritiski.

Za vse ostale valute je veljal režim prilagodljivega deviznega tečaja, v večini držav pa je bila zabeležena velika volatilnost tečaja, zlasti po pojavu napetosti na finančnih trgih, potem ko se je pandemija COVID-19 marca 2020 zaostrila. Razlika med kratkoročnimi obrestnimi merami v primerjavi z euroobmočjem je bila na Švedskem in Madžarskem majhna, na Poljskem in Češkem pa razmeroma velika. V referenčnem obdobju je veljal dogovor o valutnih zamenjavah, ki ga je Sveriges riksbank sklenila z ECB. Pripomogel je k zmanjšanju finančne ranljivosti in najbrž vplival tudi na gibanje deviznega tečaja.

3.4 Kriterij dolgoročnih obrestnih mer

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 je samo ena od sedmih pregledanih držav zabeležila povprečno dolgoročno obrestno mero nad 2,9-odstotno referenčno vrednostjo. Na Švedskem je bila povprečna dolgoročna obrestna mera rahlo negativna na ravni ‑0,1%. V Bolgariji je znašala 0,3%, medtem ko je na Češkem dosegla 1,5% in na Hrvaškem 0,9%. Na Madžarskem in Poljskem se je obrestna mera stabilizirala na ravni pod 2,5%, v Romuniji pa je bila povprečna dolgoročna obrestna mera nad 2,9-odstotno referenčno vrednostjo in je znašala 4,4%. Potem ko so se na koncu referenčnega obdobja (marca 2020) na finančnih trgih pojavile napetosti zaradi zaostritve pandemije COVID-19, so centralne banke Hrvaške, Madžarske, Poljske in Romunije napovedale in v nekaterih primerih začele izvajati program nakupa državnih obveznic. Švedska je napovedala povečanje skupnega obsega nakupov v okviru programa nakupa dolžniških vrednostnih papirjev, med katerimi so tudi državne obveznice.

Od Konvergenčnega poročila 2018 je bila dinamika razmika med dolgoročno obrestno mero in povprečjem euroobmočja v pregledanih državah precej raznolika. Raznolikost je posledica razlik v cikličnem položaju in različnih ocen, ki so jih finančni trgi oblikovali glede zunanjih in notranjih ranljivosti posameznih držav, vključno s proračunskimi gibanji in možnostmi za vzdržno konvergenco. V eni od sedmih pregledanih držav (na Švedskem) je bila razlika med obrestnimi merami negativna, v Bolgariji pa je bila razlika nič. Švedska je moderno in razvito gospodarstvo, njen finančni sistem pa je že močno povezan z euroobmočjem, medtem ko je v Bolgariji bančni sistem večinoma v lastništvu bank iz euroobmočja, centralna banka pa vzdržuje režim valutnega odbora, tako da se denarne razmere dejansko uvažajo iz euroobmočja. Na Hrvaškem je javnofinančna konsolidacija v zadnjih letih pripomogla k zmanjšanju razlike v obrestnih merah v primerjavi z euroobmočjem na okrog 80 bazičnih točk do konca referenčnega obdobja. Na Češkem, Madžarskem in Poljskem je razlika v razponu od 110 do 220 bazičnih točk, predvsem zaradi višje inflacije in hitrejše realne rasti BDP. Razlika v obrestnih merah je precejšnja samo v Romuniji. Na koncu referenčnega obdobja je znašala okrog 440 bazičnih točk, potem ko se je tri leta povečevala zaradi domačih in zunanjih neravnovesij.

3.5 Drugi relevantni dejavniki

Po ocenah Evropske komisije je večina pregledanih držav dosegla napredek pri odpravljanju neravnovesij v gospodarstvu, čeprav v različni meri. Poglobljeni pregled s strani Evropske komisije, katerega rezultati so bili objavljeni 26. februarja 2020, je pokazal, da imajo Hrvaška, Romunija in Švedska makroekonomska neravnovesja. Ocena Bolgarije pa je pokazala, da nima več makroekonomskih neravnovesij. V primeru Hrvaške je Komisija ugotovila, da so neravnovesja povezana z visoko ravnijo javnega, zasebnega in zunanjega dolga. Neravnotežja v stanju zadolženosti so se začela zmanjševati z gospodarskim okrevanjem. V primeru Romunije je Komisija ugotovila, da ranljivosti, povezane z izgubo stroškovne konkurenčnosti in povečanjem primanjkljaja na tekočem računu, vztrajajo v razmerah zelo ekspanzivne javnofinančne politike in se bodo še povečale, če se sedanji trendi ne bodo obrnili. V primeru Švedske je Komisija ugotovila, da cene stanovanj kljub nedavnemu popravku ostajajo na rekordno visoki ravni, medtem ko zadolženost gospodinjstev še naprej narašča. Čeprav je Evropska komisija druge pregledane države razvrstila med tiste, ki nimajo neravnovesij, se tudi te države soočajo z raznimi izzivi.

Zunanja pozicija večine držav se je v zadnjih letih stabilizirala. Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji kaže, da je povprečni triletni saldo tekočega računa v letih 2018 in 2019 ostal v presežku (glej tabelo 3.2) v skoraj vseh pregledanih državah z izjemo Poljske, ki je zabeležila rahel primanjkljaj, in Romunije, kjer se je primanjkljaj še povečal.

Negativno neto stanje mednarodnih naložb, merjeno kot odstotek BDP, se je v skoraj vseh pregledanih državah sicer zmanjšalo, a ostaja na visoki ravni. Neto obveznosti do tujine v državah srednje in vzhodne Evrope so zabeležene predvsem v postavki neposrednih tujih naložb, ki predstavljajo stabilnejšo obliko financiranja. V letu 2019 je neto stanje mednarodnih naložb v štirih od sedmih pregledanih držav preseglo okvirni prag, ki znaša ‑35% BDP. Neto obveznosti do tujine so bile najmanjše na Češkem (20,7% BDP), Švedska pa je zabeležila pozitivno neto stanje mednarodnih naložb (20,9% BDP).

Kar zadeva cenovno in stroškovno konkurenčnost, je realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s HICP, med letoma 2016 in 2019 v različni meri apreciiral v večini pregledanih držav, pri čemer je bila edina izjema Švedska. Triletna rast stroškov dela na enoto proizvoda, ki je v letih pred krizo v skoraj vseh državah dosegla zelo visoko raven, se je začela spet zviševati in je v štirih od sedmih pregledanih držav v tem poročilu presegla – v nekaterih primerih v precejšnji meri – okvirni prag, ki znaša 12%. Še posebej visoka je bila v Romuniji, kjer je triletna stopnja rasti stroškov dela na enoto proizvoda v letu 2019 dosegla 24,9%. V petletnem obdobju med letoma 2015 in 2019 so delež na izvoznih trgih precej povečale vse države razen Švedske, vendar se je povečevanje sčasoma upočasnilo.

Cene stanovanj so se še naprej zviševale v vseh pregledanih državah razen na Švedskem. Cene stanovanj so se v vseh državah razen v Bolgariji in na Švedskem zviševale hitreje, in sicer po stopnji blizu ali nad okvirnim pragom, ki znaša 6%. Medtem ko je rast cen stanovanj na Švedskem začela beležiti popravek navzdol, potem ko se je prejšnja leta močno povečala deloma zaradi ozkih grl na strani ponudbe in zgodovinsko nizkih obrestnih mer, pa se je rast cen stanovanj še naprej zelo močno zviševala in je presegla okvirni prag na Češkem in predvsem na Madžarskem, in sicer prav tako zaradi nizke ravni obrestnih mer.

Zaradi razmeroma dolgega obdobja rasti kreditiranja pred finančno krizo se je v zasebnem nefinančnem sektorju v nekaterih pregledanih državah nakopičila visoka raven dolga, ki se sicer zmerno znižuje. To v teh državah še naprej predstavlja glavno ranljivost, čeprav se je rast kreditiranja zasebnega sektorja umirila in v nobeni od pregledanih držav ne presega okvirnega praga, ki znaša 14%. Vseeno pa je Švedska leta 2019 še naprej beležila še posebno veliko stanje zadolženosti zasebnega sektorja, ki je presegalo 200% BDP.

Politike na področju finančnega sektorja v pregledanih državah bi morale biti usmerjene v zagotavljanje plodnega prispevka finančnega sektorja h gospodarski rasti in k cenovni stabilnosti, nadzorne politike pa bi morale biti usmerjene v stabiliziranje nadzornega okvira, kar je predpogoj za pridružitev enotnemu mehanizmu nadzora (EMN). Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav EU v kolegijih nadzornikov.

Čeprav je proces prilagajanja po finančni krizi v nekaterih izmed pregledanih držav privedel do razmeroma visoke ravni brezposelnosti, brezposelnost v zadnjih letih upada. V obravnavanem obdobju se je stopnja brezposelnosti v večini držav še dodatno znižala in tako v vseh pregledanih državah ostaja pod okvirnim pragom, ki znaša 10%. Medtem ko na Hrvaškem stopnja brezposelnosti ostaja visoka kljub znatnemu upadu, ki je deloma posledica precejšnjega zmanjšanja dolgotrajne brezposelnosti in predvsem brezposelnosti mladih, pa so Madžarska, Češka in Poljska zabeležile zgodovinsko nizko stopnjo brezposelnosti, obenem pa se nekatere države vse bolj soočajo s pomanjkanjem delovne sile v nekaterih segmentih trga dela.

Močno institucionalno okolje je še en pomemben dejavnik pri analiziranju vzdržnosti gospodarske integracije in konvergence. Nizka kakovost institucij in šibko gospodarsko upravljanje so lahko na primer odraz šibkega poslovnega okolja, neučinkovite javne uprave, davčnih utaj, korupcije, pomanjkanja socialne vključenosti, pomanjkanja transparentnosti, pomanjkanja neodvisnosti sodstva oziroma slabega dostopa do spletnih storitev. V več državah srednje in vzhodne Evrope bi izboljšanje kakovosti institucij prispevalo k odpravi obstoječih togosti in dejavnikov, ki zavirajo učinkovito uporabo in razporeditev proizvodnih dejavnikov, s čimer bi se okrepila dolgoročna sposobnost za rast. Šibko institucionalno okolje lahko z oviranjem rasti potencialnega proizvoda spodkoplje tudi sposobnost države, da servisira dolg, in oteži gospodarsko prilagajanje. Poleg tega lahko vpliva tudi na sposobnost države, da izvaja potrebne ukrepe.

Kakovost institucij in gospodarskega upravljanja je razmeroma šibka v vseh pregledanih državah razen na Švedskem – še posebej v Bolgariji, Romuniji, na Hrvaškem in Madžarskem. To lahko pomeni tveganja za gospodarsko odpornost in vzdržnost konvergence. Specifični institucionalni kazalniki večinoma potrjujejo splošno sliko o slabi kakovosti institucij in gospodarskega upravljanja v večini teh držav, čeprav so med njimi tudi opazne razlike (glej grafa 3.6 in 3.7).^[154] Tako so Bolgarija, Romunija, Hrvaška in Madžarska med državami, ki se soočajo z največjimi izzivi na tem področju v EU.

V večini pregledanih držav so potrebne široko zastavljene strukturne reforme, s čimer se bosta izboljšali gospodarska rast in konkurenčnost. K pospešitvi rasti produktivnosti bi lahko prispevalo izboljšanje lokalnih institucij, gospodarskega upravljanja in poslovnega okolja skupaj z nadaljnjim napredkom pri reformah in privatizaciji državnih podjetij ter učinkovitem črpanju sredstev EU. To bi po drugi strani prispevalo k večji konkurenci v ključnih reguliranih sektorjih (npr. v energetiki in prevozu), k manjšim oviram za vstop na trg ter k spodbuditvi nujno potrebnih investicij zasebnega sektorja.

V podporo nemotenemu konvergenčnemu procesu so nujni tudi institucionalni vidiki, povezani s kakovostjo statističnih podatkov. Ti vidiki se med drugim nanašajo na pravno neodvisnost nacionalnih statističnih uradov, njihov upravni nadzor in proračunsko avtonomijo, pravni mandat za zbiranje podatkov in zakonske določbe o statistični zaupnosti, kar je podrobneje opisano v poglavju 6 (glej angleško izdajo poročila).

4 Povzetki po posameznih državah

4.1 Bolgarija

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Bolgariji znašala 2,6%, kar je precej nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma širokem razponu od ‑1,7% do 3,8%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 1,1%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v Bolgariji na dolgi rok, tudi ob upoštevanju izrazitega porasta stroškov dela na enoto proizvoda, zlasti v obdobju 2017–2018. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen v Bolgariji še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Bolgarski javnofinančni saldo in javni dolg sta bila v letu 2019 skladna z maastrichtskimi kriteriji, vendar je v obdobju 2020–2021 pričakovati precejšnje poslabšanje javnofinančnih razmer. Bolgarija je od leta 2012 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. Od leta 2012 do leta 2019 je Bolgarija brez težav izpolnjevala tako kriterij primanjkljaja kot tudi kriterij javnega dolga (z izjemo leta 2014). Za leto 2020 pa letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije predvideva strmo poslabšanje javnofinančnega položaja zaradi skupnega vpliva, ki ga imajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da se Bolgarija v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju sooča z nizkimi tveganji za javnofinančno vzdržnost. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, ostaja preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

Bolgarski lev v dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 ni sodeloval v ERM II, ampak je bil vezan na euro s tečajem 1,95583 leva za euro v okviru režima valutnega odbora. Skupni saldo tekočega in kapitalskega računa bolgarske plačilne bilance se je v zadnjih desetih letih izboljšal, neto obveznosti, ki jih ima država do tujine, pa so se izrazito zmanjšale. Bolgarske oblasti so 29. junija 2018 izrazile namero, da si bodo prizadevale vključiti bolgarski lev v ERM II. Finančni ministri držav v euroobmočju, ECB ter predstavniki danskega ministra za finance in guvernerja Danmarks Nationalbank so 12. julija 2018 pozdravili namero bolgarskih oblasti, da vzpostavijo elemente, ki so potrebni za uspešno sodelovanje v ERM II. Bolgarija je sprejela številne zaveze na področju ekonomskih politik, ki so zelo pomembne za nemoten prehod in sodelovanje v ERM II. Te zaveze se nanašajo na bančni nadzor, druga vprašanja v zvezi s finančnim sektorjem ter kakovost institucij in gospodarskega upravljanja. ECB in Evropska komisija spremljata učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile bolgarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 0,3% in so bile tako precej pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere v Bolgariji se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z dobrih 7% na slaba 0,5%.

Če naj Bolgarija vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Bolgarije ni izbrala za poglobljeni pregled. Na vzdržnost konvergence in gospodarsko odpornost bi ugodno vplivale široko zastavljene strukturne reforme, s katerimi bi se okrepili strukturna odpornost, poslovno okolje, finančna stabilnost ter kakovost institucij in gospodarskega upravljanja. Na področju bančnega nadzora so relevantni bolgarski organi 18. julija 2018 predložili vlogo, da vzpostavijo tesno sodelovanje z ECB v okviru enotnega mehanizma nadzora v luči sodelovanja v ERM II. V skladu z zadevnim postopkom je ECB 26. julija 2019 objavila rezultate celovite ocene šestih bolgarskih bank. V oceni so bili ugotovljeni nadaljnji ukrepi, ki jih je treba izvesti v roku devetih mesecev po datumu objave – gre za zahteve do dveh bank.

Bolgarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Bolgarija je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.2 Češka

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Češkem znašala 2,9%, kar je precej nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razponu od 0,2% do 3,6%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju zmerno, in sicer na ravni 1,6%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Češkem na dolgi rok. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen na Češkem še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bi proces dohitevanja lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Češki javnofinančni saldo in javni dolg sta bila v letu 2019 skladna z maastrichtskimi kriteriji, vendar je v obdobju 2020–2021 zaradi pandemije COVID-19 pričakovati izrazito poslabšanje javnofinančnih razmer. Češka je od leta 2014 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. V obdobju do leta 2019 je brez težav izpolnjevala kriterij primanjkljaja in kriterij javnega dolga. Letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije pa predvideva strmo poslabšanje javnofinančnega položaja zaradi skupnega vpliva, ki ga imajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da je javnofinančno tveganje v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju nizko, toda staranje prebivalstva predstavlja tveganje v dolgoročnem obdobju. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, je preudarna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 češka krona ni sodelovala v ERM II, pač pa je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Po ukinitvi spodnje meje tečaja v letu 2017 je češka krona v razmerju do eura v dveletnem referenčnem obdobju izkazovala dokaj veliko stopnjo volatilnosti. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 27,312 krone za 1 euro, tj. 7,7% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. V zadnjih desetih letih se je skupni saldo tekočega in kapitalskega računa plačilne bilance izboljšal, neto obveznosti, ki jih ima država do tujine, pa so se zmanjšale.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile češke dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 1,5% in so tako ostale pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Češkem se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s slabih 5% na 1,5%.

Če naj Češka vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k cenovni stabilnosti usmerjene ekonomske politike, vključno s ciljnimi strukturnimi reformami, osredotočenimi na zagotavljanje makroekonomske stabilnosti. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Češke ni izbrala za poglobljeni pregled. Ne glede na to je treba pospešiti ciljno usmerjene strukturne reforme na trgu dela in trgu proizvodov kot tudi na področju poslovnega okolja, s čimer se bodo odpravile strukturne pomanjkljivosti, ki bi lahko oslabile možnosti za gospodarsko rast. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Češka zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Češka je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.3 Hrvaška

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Hrvaškem znašala 0,9%, kar je precej pod 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne ukrepe in ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma širokem razponu od ‑0,8% do 4,0%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 1,2%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Hrvaškem na dolgi rok. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen na Hrvaškem še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

V letu 2019 je bil hrvaški javnofinančni saldo skladen z maastrichtskim kriterijem, javni dolg v razmerju do BDP pa je bil nad referenčno vrednostjo, vendar se je od leta 2015 do leta 2019 zmanjševal. V obdobju 2020–2021 pa je zaradi pandemije COVID-19 pričakovati opazno poslabšanje proračunskega salda ter izrazito povečanje stopnje javnega dolga. Za Hrvaško je od leta 2014 veljal korektivni del Pakta za stabilnost in rast, država pa je junija 2017 izstopila iz postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. V obdobju do leta 2019 je brez težav izpolnjevala kriterij primanjkljaja, stopnja javnega dolga pa se je zmanjševala. Za leto 2020 pa letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije predvideva strmo poslabšanje javnofinančnega položaja zaradi skupnega vpliva, ki ga imajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da se Hrvaška v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju sooča z nizkim tveganjem glede vzdržnosti javnega dolga. Čeprav se Hrvaška na dolgi rok sooča z majhnim tveganjem, saj naj bi se starostno pogojeni izdatki predvidoma zmanjšali, pa predvideno izrazito zmanjšanje nadomestitvene stopnje zbuja pomisleke glede ustreznosti pokojninskega sistema. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, bi morala preudarna javnofinančna politika, ki še izboljšuje učinkovitost javnofinančnih prihodkov in odhodkov, prispevati k dolgotrajnemu zmanjševanju stopnje javnega dolga.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 hrvaška kuna ni sodelovala v ERM II, pač pa je zanjo veljal režim deviznega tečaja z ozko uravnavanim drsenjem. Tečaj hrvaške kune do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju zelo malo volatilen. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 7,6255 kune za 1 euro, tj. 2,8% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. Skupni saldo tekočega in kapitalskega računa hrvaške plačilne bilance se je v zadnjih desetih letih izboljšal, neto obveznosti, ki jih ima država do tujine, pa so se sicer znižale, a vseeno ostajajo visoke. Hrvaške oblasti so 4. julija 2019 izrazile namero, da si bodo prizadevale vključiti hrvaško kuno v ERM II, ter najavile akcijski načrt, v katerem so podrobno predstavile reforme, ki jih namerava država izvesti pred sodelovanjem v ERM II. Finančni ministri držav v euroobmočju in Danske, ECB ter predstavnik guvernerja Danmarks Nationalbank so 8. julija 2019 pozdravili namero hrvaških oblasti, da vzpostavijo elemente, ki so potrebni za uspešno sodelovanje v ERM II. Hrvaška je sprejela številne zaveze na področju ekonomskih politik, ki so zelo pomembne za nemoten prehod in sodelovanje v ERM II. Te zaveze se poleg bančnega nadzora nanašajo na makrobonitetni okvir države, njen okvir za preprečevanje pranja denarja, zbiranje, pripravo in razširjanje statistike, upravljanje javnega sektorja ter zmanjševanje finančnega in administrativnega bremena. ECB in Evropska komisija spremljata učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile hrvaške dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 0,9% in so tako ostale precej pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Hrvaškem se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s slabih 7% na približno 1,0%.

Če naj Hrvaška vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar se tiče makroekonomskih neravnovesij, je Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Hrvaško izbrala za poglobljeni pregled in ugotovila, da so v državi prisotna makroekonomska neravnovesja. Hrvaška bi lahko izkoristila prednosti, ki jih prinašajo strukturne reforme, katerih cilj je izboljšati institucionalno in poslovno okolje, okrepiti konkurenco na trgih proizvodov, zmanjšati poklicno neskladje na trgu dela in pomanjkanje delovne sile ter izboljšati učinkovitost javne uprave in pravosodja. Na področju bančnega nadzora so relevantni hrvaški organi 27. maja 2019 predložili vlogo, da vzpostavijo tesno sodelovanje z ECB v okviru enotnega mehanizma nadzora v luči sodelovanja v ERM II.

Hrvaška zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke. Hrvaška je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.4 Madžarska

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Madžarskem znašala 3,7%, kar je precej nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma širokem razponu od ‑0,3% do 5,7%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju visoko, in sicer na ravni 2,5%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Madžarskem na dolgi rok. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen na Madžarskem še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

V letu 2019 je bil madžarski javnofinančni saldo skladen z maastrichtskim kriterijem, javni dolg v razmerju do BDP pa je bil nad referenčno vrednostjo, vendar se je od leta 2012 do leta 2019 zmanjševal. V obdobju 2020–2021 pa je zaradi pandemije COVID-19 pričakovati opazno poslabšanje proračunskega salda ter precejšnje povečanje stopnje javnega dolga. Madžarska je od leta 2013 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast, od leta 2018 pa je v postopku o precejšnjem odstopanju. Letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije kaže na strmo poslabšanje javnofinančnega položaja v letu 2020 zaradi skupnega vpliva, ki ga imajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da se Madžarska sooča z nizkim tveganjem javnofinančnih napetosti v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju, toda s srednje velikim tveganjem v dolgoročnem obdobju. Staranje prebivalstva predstavlja izziv za vzdržnost javnih financ. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, je preudarna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 madžarski forint ni sodeloval v ERM II, temveč je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj madžarskega forinta do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju relativno zelo volatilen. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 360,02 forinta za 1 euro, tj. 15,5% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. Tekoči in kapitalski račun madžarske plačilne bilance je bil v zadnjih desetih letih ves čas v presežku. To je prispevalo tudi k določenemu zmanjšanju neto obveznosti države do tujine, ki pa vseeno ostajajo zelo visoke.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile madžarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 2,3% in so tako ostale pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Madžarskem se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z 9% na slabe 3%.

Če naj Madžarska vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike in daljnosežne strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Madžarske ni izbrala za poglobljeni pregled. Vseeno bi morala Madžarska izvesti strukturne reforme, katerih cilj je izboljšati kakovost javnih institucij in uprave, ter uresničevati ustrezne politike na trgu dela in trgu proizvodov. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Madžarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja, enotnega zapisa eura in pravne integracije v Eurosistem. Madžarska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.5 Poljska

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Poljskem znašala 2,8%, kar je precej nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma širokem razponu od ‑0,7% do 4,1%, medtem ko je bilo povprečje v tem obdobju zmerno, in sicer na ravni 1,5%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Poljskem na dolgi rok. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen na Poljskem še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Poljski javnofinančni saldo in javni dolg sta bila v letu 2019 skladna z maastrichtskimi kriteriji. V obdobju 2020–2021 pa je zaradi pandemije COVID-19 pričakovati izrazito poslabšanje proračunskega salda ter izrazito povečanje stopnje javnega dolga. Poljska je od leta 2013 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. V obdobju do leta 2019 je izpolnjevala kriterij primanjkljaja, stopnja javnega dolga pa se je zmanjševala. Za leto 2020 letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije predvideva strmo poslabšanje javnofinančnega položaja zaradi skupnega vpliva, ki ga imajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da se Poljska v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju sooča z nizkimi tveganji za javnofinančno vzdržnost. Vseeno je treba zagotoviti ustreznost pokojninskega sistema ter preprečiti, da se nadomestitvena stopnja v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju ne bo znatno znižala. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, je preudarna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 poljski zlot ni sodeloval v ERM II, ampak je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj poljskega zlota do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju relativno zelo volatilen. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 4,5506 zlota za 1 euro, tj. 8,5% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. Skupni saldo tekočega in kapitalskega računa poljske plačilne bilance se je v zadnjih desetih letih izboljšal, vendar so neto obveznosti, ki jih ima država do tujine, ostale zelo visoke, čeprav se od leta 2017 zmanjšujejo in obsegajo predvsem neto obveznosti iz naslova neposrednih naložb.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile poljske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 2,2% in so bile torej pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Poljskem se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna obrestna mera padla s približno 6% na okrog 2%.

Če naj Poljska vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike, ukrepi za zaščito finančne stabilnosti in ciljne strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Poljske ni izbrala za poglobljeni pregled. Nujno je treba ohraniti zdajšnje dobro finančno stanje bančnega sektorja, če naj ta ohrani zaupanje tujih vlagateljev in še naprej učinkovito podpira gospodarsko rast skupaj s strukturnimi reformami, ki morajo biti natančno usmerjene v zmanjševanje trenj na trgu dela, v krepitev konkurence na trgih proizvodov ter v pospeševanje inovacij, privatizacije in modernizacije infrastrukture. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Poljska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, zaupnosti, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Poljska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.6 Romunija

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Romuniji znašala 3,7%, kar je precej nad 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma širokem razponu od ‑1,7% do 7,8%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju visoko, in sicer na ravni 2,7%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo resni razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v Romuniji na dolgi rok. Glede na to, da sta BDP na prebivalca in raven cen v Romuniji še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Medtem ko je bil romunski javni dolg skladen z maastrichtskim kriterijem glede zadolženosti, pa je javnofinančni primanjkljaj leta 2019 presegal 3-odstotno referenčno vrednost, zato je bil aprila 2020 sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, po katerem mora država čezmerni primanjkljaj odpraviti najpozneje do leta 2022. Romunija je bila od junija 2017 v postopku o precejšnjem odstopanju v okviru preventivnega dela Pakta za stabilnost in rast, medtem ko je od aprila 2020 v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem v okviru korektivnega dela. Oblastem ne uspeva, da bi z učinkovitimi ukrepi odpravile precejšnje odstopanje od poti prilagajanja v smeri srednjeročnega proračunskega cilja, medtem ko se strukturni saldo od leta 2016 precej in čedalje bolj odmika od cilja. Po letošnji pomladanski napovedi Evropske komisije se bo proračunski primanjkljaj izrazito poslabšal, pri čemer bo odstopanje od 3-odstotne referenčne vrednosti vse večje. K strmemu poslabšanju skupnega proračunskega salda in strukturnega salda prispevajo izrazito poslabšanje gospodarske aktivnosti in javnofinančni ukrepi za ublažitev krize COVID-19 ter precejšnje zvišanje starostnih pokojnin, potem ko je bil poleti 2019 sprejet nov pokojninski zakon. Ti dejavniki prispevajo tudi k trendu naraščanja stopnje javnega dolga. Komisija v publikaciji Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, nakazuje veliko tveganje glede vzdržnosti na srednji in dolgi rok, ki je predvsem posledica poslabšanja napovedanega strukturnega primarnega salda ter zvišanja starostno pogojenih izdatkov. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, so potrebne dodatne reforme na teh področjih, medtem ko bodo nujni precejšnji konsolidacijski ukrepi, da se odpravi čezmerni primanjkljaj in ohrani vzdržnost javnih financ.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 romunski lev ni sodeloval v ERM II, pač pa je zanj veljal režim prilagodljivega deviznega tečaja, ki vključuje uravnavano drsenje tečaja. Tečaj romunskega leva do eura je v referenčnem obdobju v povprečju izkazoval majhno volatilnost. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 4,8283 leva za 1 euro, tj. 3,7% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. Tekoči in kapitalski račun romunske plačilne bilance sta se v zadnjih desetih letih izboljšala, neto obveznosti, ki jih ima država do tujine, pa so se sicer znižale, a vseeno ostajajo visoke.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile romunske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 4,4% in so bile torej nad 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere v Romuniji se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s slabih 10% na približno 4,5%.

Če naj Romunija vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, je Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 Romunijo izbrala za poglobljeni pregled. Država ima precej manevrskega prostora za izvedbo potrebnih ukrepov, katerih cilj je izboljšati institucionalno in poslovno okolje, okrepiti investicije in konkurenco na trgih proizvodov, zmanjšati precejšnje poklicno neskladje in pomanjkanje delovne sile – kakor tudi povečati stopnjo delovne aktivnosti, da bi se zmanjšale napetosti na trgu dela – ter izboljšati kakovost in učinkovitost javne uprave in pravosodja, še posebno po izničenju napredka na pomembnih področjih, kot je na primer boj proti korupciji. Romunija si bo morala zelo prizadevati tudi za okrepitev črpanja sredstev EU. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Romunska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Romunija je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.7 Švedska

Marca 2020 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Švedskem znašala 1,6%, kar je pod 1,8-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19) obstaja velika negotovost glede tega, kako se bo stopnja inflacije gibala v prihajajočih mesecih. Nacionalni organi so sprejeli pomembne javnofinančne in makrobonitetne ukrepe ter ukrepe denarne politike, da bi zmanjšali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Stopnja inflacije je v zadnjih desetih letih nihala v razmeroma ozkem razponu od 0,2% do 2,1%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 1,2%. Švedski BDP na prebivalca že presega raven v euroobmočju. V prihodnjem obdobju bi morala denarna politika in stabilnostno usmerjen institucionalni okvir še naprej podpirati doseganje cenovne stabilnosti na Švedskem.

Švedski javnofinančni saldo in stopnja javnega dolga sta bila v letu 2019 skladna z maastrichtskimi kriteriji, vendar je v letu 2020 zaradi pandemije COVID-19 pričakovati opazno poslabšanje. Od leta 1998 do leta 2019 Švedska ni bila v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije se bo švedski proračunski saldo v letu 2020 predvidoma izrazito poslabšal in zabeležil primanjkljaj v višini 5,6% BDP zaradi makroekonomskih posledic pandemije COVID-19 in s tem povezanih ukrepov javnofinančne politike. Po pričakovanjih se bo leta 2021 znižal na raven pod 3-odstotno referenčno vrednostjo. Predvidoma se bo izrazito povečalo tudi razmerje med javnim dolgom in BDP, vendar bo ostalo pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Publikacija Evropske komisije Debt Sustainability Monitor iz leta 2019, ki je bila objavljena pred pandemijo COVID-19, je nakazovala, da se Švedska v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju sooča z nizkimi tveganji, kar je posledica še vedno nizke ravni javnega dolga. Če pustimo ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19 ob strani, bi nadaljnje izpolnjevanje srednjeročnega proračunskega cilja v naslednjih letih zagotovilo, da se bodo dobri rezultati pri ohranjanju zdravih javnih financ še okrepili.

V dveletnem referenčnem obdobju od 1. aprila 2018 do 31. marca 2020 švedska krona ni sodelovala v ERM II, ampak je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj švedske krone do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju relativno zelo volatilen, na splošno pa je sledil trendu depreciacije. Na dan 31. marca 2020 je bil tečaj na ravni 11,0613 krone za 1 euro, tj. 6,6% šibkejši od povprečne ravni v aprilu 2018. Švedska je v zadnjih desetih letih beležila velik presežek na tekočem računu, od leta 2015 dalje pa je neto stanje mednarodnih naložb pozitivno.

V referenčnem obdobju od aprila 2019 do marca 2020 so bile švedske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni ‑0,1% in so tako ostale precej pod 2,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Švedskem se že od leta 2010 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z dobrih 3% na približno 0%.

Če naj Švedska ohrani okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo med drugim še naprej potrebne stabilnostno usmerjene ekonomske politike, ciljne strukturne reforme in ukrepi za zaščito finančne stabilnosti. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, je Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020 ugotovila, da so na Švedskem še vedno prisotna makroekonomska neravnovesja. Zaradi tega so potrebni nadaljnji ukrepi za spoprijemanje s tveganji za makroekonomsko stabilnost, ki so posledica zgodovinsko visokih cen stanovanj in visoke ravni zadolženosti gospodinjstev. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Švedska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Švedska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe. Švedska je po Pogodbi dolžna sprejeti nacionalno zakonodajo z namenom integracije v Eurosistem vse od 1. junija 1998 dalje. Švedski organi doslej niso sprejeli nobenih zakonodajnih ukrepov, da bi odpravili neskladja, opisana v tem in prejšnjih poročilih.