Konvergenčni kriteriji
Cenovna gibanja
Določbe Pogodbe
- Prva alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva
»doseganje visoke stopnje stabilnosti cen; to je razvidno iz stopnje inflacije, ki je blizu stopnji inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«. - Člen 1 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih, na katerega se sklicuje člen 140(1) Pogodbe, določa, da:
»merilo stabilnosti cen iz prve alinee člena 140(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor 1,5-odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Višina inflacije se izračuna z uporabo indeksa cen življenjskih potrebščin na primerljivi osnovi, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav«.
Uporaba določb Pogodbe
- V zvezi s »povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom« se stopnja inflacije izračuna kot sprememba zadnjega razpoložljivega 12-mesečnega povprečja harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin (HICP) glede na prejšnje 12-mesečno povprečje tega indeksa.
- Za določitev referenčne stopnje inflacije se uporablja opredelitev »največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«. Referenčna stopnja se izračuna kot netehtano aritmetično povprečje stopnje inflacije v treh državah članicah EU z najnižjo inflacijo, razen če so te države osamelci. Država se obravnava kot osamelec, če je njena stopnja inflacije zaradi zanjo specifičnih dejavnikov bistveno nižja kot v drugih državah članicah (za več podrobnosti glej Konvergenčno poročilo ECB za leto 2010).
Javnofinančna gibanja
Določbe Pogodbe
- Druga alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva
»vzdržnost stanja javnih financ; izhaja iz doseženega proračunskega stanja brez čezmernega primanjkljaja v skladu s členom 126(6)«. - Člen 2 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih, na katerega se sklicuje člen 140(1) Pogodbe, določa, da to merilo:
»pomeni, da v času pregleda država članica ni predmet odločbe Sveta iz člena 126(6) te pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja«.
Postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem
Člen 126 določa postopek v primeru čezmernega primanjkljaja. Na podlagi točk (2) in (3) tega člena Evropska komisija pripravi poročilo, če katera od držav članic ne izpolnjuje zahtev javnofinančne discipline, zlasti če:
- razmerje med načrtovanim ali dejanskim javnofinančnim primanjkljajem in BDP presega referenčno vrednost (ki je v Protokolu o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem opredeljena kot 3% BDP), razen:
- če se je to razmerje znatno in stalno zmanjševalo ter doseglo ravni blizu referenčne vrednosti, ali
- če je preseganje referenčne vrednosti le izjemno in začasno, razmerje pa ostaja blizu referenčne vrednosti;
- razmerje med javnim dolgom in BDP presega referenčno vrednost (ki je v Protokolu o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem opredeljena kot 60% BDP), razen če se razmerje znižuje v zadostnem obsegu in se dovolj hitro približuje referenčni vrednosti.
Dodatne določbe
- Komisija mora v svojem poročilu upoštevati, ali javnofinančni primanjkljaj presega javne investicijske odhodke. Poleg tega mora upoštevati vse druge pomembne dejavnike, tudi srednjeročno gospodarsko in proračunsko stanje države članice.
- Komisija lahko poročilo pripravi tudi, če ne glede na izpolnjevanje navedenih meril meni, da v državi članici obstaja tveganje čezmernega primanjkljaja. Ekonomsko-finančni odbor poda mnenje o poročilu Komisije.
- Svet EU nato v skladu s členom 126(6) na osnovi priporočila Komisije in ob upoštevanju vseh pripomb obravnavane države članice ter po opravljeni celoviti oceni s kvalificirano večino in brez obravnavane države članice odloči, ali čezmerni primanjkljaj v tej državi obstaja.
Postopkovna vprašanja in uporaba določb Pogodbe
ECB za pregled konvergence poda mnenje o javnofinančnih gibanjih. Glede vzdržnosti javnofinančnega stanja preuči ključne kazalnike javnofinančnih gibanj v ustreznem obdobju, kot tudi obete in izzive za javnofinančna gibanja v prihodnosti, pri čemer se osredotoča na povezave med gibanji primanjkljaja in dolga.
Tečajna gibanja
Določbe Pogodbe
- Tretja alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva
»upoštevanje normalnih meja nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema, v obdobju najmanj dveh let brez devalvacije glede na euro«. - Člen 3 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih, na katerega se sklicuje člen 140(1) Pogodbe, določa, da:
»merilo sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema iz tretje alinee člena 140(1) te pogodbe pomeni, da je država članica upoštevala normalne meje nihanja, predvidene z mehanizmom deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred pregledom. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro.«
Uporaba določb Pogodbe
Pogodba opredeljuje merilo sodelovanja v mehanizmu deviznih tečajev ERM II (ki je januarja 1999 nasledil mehanizem ERM).
- Prvič, ECB ugotovi, ali je država sodelovala v mehanizmu ERM II »vsaj zadnji dve leti pred pregledom«, kot je določeno v Protokolu (št. 13).
- Drugič, ocena stabilnosti tečaja do eura se podobno kot v preteklosti osredotoča na to, ali je tečaj valute obravnavane države blizu njenega osrednjega tečaja v mehanizmu ERM II, upošteva pa tudi dejavnike, ki bi lahko privedli do apreciacije. Pri tem širina razpona nihanja v ERM II nima negativnega vpliva na oceno stabilnosti deviznega tečaja.
- Tretjič, odsotnost »hujših napetosti« se navadno ugotavlja tako, da se oceni, v kolikšni meri devizni tečaj dane valute odstopa od njenega osrednjega tečaja do eura v mehanizmu ERM II. Pri tej oceni se uporabljajo kazalniki, kot so volatilnost deviznega tečaja do eura ter razlike v kratkoročnih obrestnih merah do euroobmočja in njihova gibanja. Preuči se tudi, kakšno vlogo so pri stabilizaciji valute imeli posegi na deviznih trgih in mednarodni programi finančne pomoči.
Gibanja dolgoročnih obrestnih mer
Določbe Pogodbe
- Četrta alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva »trajnost dosežene konvergence in sodelovanja države članice s posebno ureditvijo v mehanizmu deviznih tečajev, kar se kaže v ravni dolgoročnih obrestnih mer«.
- Člen 4 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih, na katerega se sklicuje člen 140(1) Pogodbe, določa, da:
»merilo konvergence obrestnih mer iz četrte alinee člena 140(1) te pogodbe pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom tako povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor 2 odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Obrestne mere se izračunajo na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav«.
Uporaba določb Pogodbe
- Prvič, glede »povprečne dolgoročne nominalne obrestne mere«, zabeležene »v enem letu pred pregledom«, se dolgoročna obrestna mera izračuna kot aritmetično povprečje zadnjih 12 mesecev, za katere so na voljo podatki o HICP.
- Drugič, pri pojmu »največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«, ki se uporablja za določanje referenčne vrednosti, se uporabi netehtano aritmetično povprečje dolgoročnih obrestnih mer v istih treh državah članicah, ki so bile uporabljene za izračun referenčne vrednosti pri merilu cenovne stabilnosti. Obrestne mere se merijo s harmoniziranimi dolgoročnimi obrestnimi merami, ki se razvijejo za potrebe ocene konvergence.