Kaj so stanja v sistemu TARGET2?

12. avgust 2020

Morda ste v novicah zasledili, da imajo nekatere države euroobmočja veliko negativno stanje v sistemu TARGET2 (obveznosti), druge pa veliko pozitivno stanje (terjatve) – zraven pa celo vrsto teorij o tem, kaj to pomeni. Za kaj pravzaprav gre?

Kaj je TARGET2?

TARGET2 (»transevropski sistem bruto poravnave v realnem času 2«) je sistem, po katerem se denar prenaša iz ene banke v drugo, in sicer tako znotraj posamezne države kot tudi preko državnih meja. Centralne in poslovne banke ga uporabljajo, da obdelujejo plačila v eurih ter da varno in enostavno prenašajo denar med bankami. To je nujno za delovanje gospodarstva.

Vsaka centralna in vsaka poslovna banka ima v sistemu TARGET2 svoj račun.

Več o sistemu TARGET2 in njegovem delovanju

Kaj so stanja v sistemu TARGET2?

Na notranje povezanem trgu se denar ves čas prenaša, med drugim tudi preko državnih meja. Vsak euro začne svojo pot v eni od držav euroobmočja ali v ECB, vendar pa nikakor ni nujno, da tam tudi ostane.

Neto tok denarja med dvema državama (celoten prejeti obseg denarja minus celoten poslani obseg) se beleži v bilanci stanja nacionalnih centralnih bank teh dveh držav, in sicer ne glede na to, ali je prenos izvedla poslovna ali centralna banka. Denar, ki se s časom nabere zaradi teh tokov, so stanja v sistemu TARGET2. Tudi ECB pošilja in prejema denar preko državnih meja, ko izvaja denarno politiko, zato ima prav tako svoje stanje v sistemu TARGET2.

Da ne bi vsaka centralna banka euroobmočja imela ločenega stanja z vsako od ostalih centralnih bank euroobmočja in z ECB, se na koncu vsakega dne vsa dvostranska stanja poenostavijo v eno samo stanje z ECB.

Povedano preprosto, če so banke v eni državi po sistemu TARGET2 – skupno – poslale več denarja, kot so ga prejele, potem ima centralna banka te države negativno stanje. Če so prejele več denarja, kot so ga poslale, ima centralna banka pozitivno stanje. Če so plačila iz države natanko enaka plačilom v državo, potem je stanje v sistemu TARGET2 za to centralno banko enako nič.

Denar, ki se s časom nabere zaradi tokov denarja, so stanja v sistemu TARGET2.

Zakaj banke pošiljajo denar bankam v drugih državah?

Centralne banke in poslovne banke opravljajo medsebojna čezmejna plačila po sistemu TARGET2:

da bi plačale blago, storitve ali finančno premoženje, ki prihaja iz druge države (v svojem imenu ali v imenu svojih strank)

ko želijo denar posoditi drugi banki

za izvajanje denarne politike, na primer za operacije odprtega trga, ki jih izvajajo nacionalne centralne banke in v katerih si poslovne banke od centralnih bank lahko izposodijo denar, če kot jamstvo predložijo ustrezno zavarovanje

Zakaj se pozitivno stanje v sistemu TARGET2 imenuje terjatev, negativno stanje pa obveznost?

To je povezano z računovodstvom in bilancami stanja, zato moramo najprej vedeti dvoje:

1. euroobmočje ima eno samo valuto, a ker ga sestavlja več držav, ne obstaja ena sama centralna banka z eno bilanco stanja za euro. Namesto tega ima centralna banka vsake države svojo bilanco stanja. Zaradi tega ima sistem TARGET2 ločene centralnobančne komponente;
2. ko centralna banka prvič izda denar, se to zabeleži v njeni bilanci stanja. Denar je zabeležen na strani obveznosti v bilanci stanja (kot depozit), medtem ko so sredstva (ali terjatve), ki ustrezajo denarju, ki je bil ustvarjen, zabeležena na strani sredstev (na primer kot posojilo).

Vrnimo se k sistemu TARGET2: ko se denar prenese iz ene države euroobmočja v drugo po sistemu TARGET2, centralna banka države, ki denar prejme, to zabeleži v svoji bilanci stanja kot dodatno obveznost. Vendar pa se premakne samo obveznost: sredstvo ostane v izvirni bilanci stanja.

Na primer, če euri, ki so bili prvotno izdani v Italiji, končajo v Nemčiji, ima računovodsko gledano nemška centralna banka zaradi tega dodatno obveznost (denar), medtem ko sredstvo ostane v italijanski centralni banki. To pomeni, da njuni bilanci stanja nista več uravnovešeni: nemška centralna banka mora dodati izravnalno postavko, saj je zdaj v njeni bilanci stanja več eurov, kot jih je prvotno ustvarila, medtem ko mora italijanska centralna banka dodati izravnalno postavko, ker ima v svoji bilanci stanja zdaj manj eurov, kot jih je prvotno ustvarila. Ta izravnalna postavka – ki se imenuje stanje v sistemu TARGET2 – je terjatev (ali sredstvo) za nemško centralno banko in obveznost za italijansko centralno banko.

Seveda pa v valutni uniji, kakršna je naša, ni razlike med euri, ki so bili izdani v eni državi, in euri, ki so bili izdani v drugi. Nekje so morali začeti svojo pot, vendar ni nobene potrebe, da vedno ostanejo tam, prav nasprotno, eden od razlogov za valutno unijo je ravno v tem, da se lahko prosto in neovirano premikajo med državami.

Terjatve in obveznosti v sistemu TARGET2

Zakaj se stanja v sistemu TARGET2 od finančne krize naprej povečujejo?

Poslovne banke si navadno na denarnem trgu medsebojno posojajo denar. A ko je leta 2008 izbruhnila finančna kriza, je zaupanje med njimi izpuhtelo in ena posledica tega je bila, da je denar ostajal v državah, ki so veljale za manj ranljive, ali pa se je pospešeno premikal v te države. V državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, so poslovne banke zaradi tega le s težavo pridobivale financiranje. Ker je posojanje med bankami ključno za učinkovito delovanje bančnega sektorja, so vskočile ECB in nacionalne centralne banke.

Centralne banke so zagotovile potrebno financiranje poslovnim bankam. Veliko tega denarja so poslovne banke uporabile, da so nadomestile tržno financiranje, ki je presahnilo, še zlasti denar, ki so ga banke iz držav, ki so veljale za manj ranljive, prej posojale bankam v državah, ki so veljale za bolj ranljive. Tako so med leti 2008 in 2012 stanja v sistemu TARGET2 naraščala zato, ker je bilo ustvarjenega več denarja in je ta na neto ravni v večjem obsegu prečkal državne meje.

Stanja v sistemu TARGET2 so začela ponovno naraščati leta 2015, vendar tokrat iz drugih razlogov. Povezani so s sklepi o denarni politiki, ki jih je sprejela ECB skupaj z vsemi centralnimi bankami Eurosistema.

S katerimi dejavnostmi ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja od leta 2015 prispevajo k naraščanju stanj v sistemu TARGET2?

Leta 2015 je ECB v sklopu ukrepov za vrnitev inflacije na raven, ki je skladna z njenim inflacijskim ciljem, uvedla nov program, imenovan program nakupa vrednostnih papirjev. V okviru tega programa centralne banke v vseh državah euroobmočja kupujejo različno finančno premoženje v drugih državah v zameno za denar. To pomeni, da se skupni obseg denarja ponovno povečuje, vendar tokrat zaradi delovanja ECB.

Centralne banke pogosto kupijo vrednostne papirje od vlagateljev iz drugih držav, tudi iz držav zunaj euroobmočja. Ti vlagatelji imajo bančni račun navadno odprt v enem od finančnih središč euroobmočja, kot so Frankfurt, Luxembourg ali Amsterdam.

Vzemimo na primer, da v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev španska centralna banka kupi obveznico od vlagatelja, ki ima svoj bančni račun v Frankfurtu. Da bi prenesla denar na nemški bančni račun prodajalca, Banco de España opravi čezmejni prenos po sistemu TARGET2. Plačilo je knjiženo v dobro bančnega računa prodajalca in nemška centralna banka zabeleži povečanje svoje terjatve v sistemu TARGET2, medtem ko španska centralna banka zabeleži povečanje svoje obveznosti v tem sistemu.

Ker je bilo v okviru programa veliko vrednostnih papirjev kupljenih od vlagateljev z bančnim računom v Nemčiji, je denar ves ta čas pritekal v Nemčijo. Zatem je ostajal v državah, kot je Nemčija, saj je donosnost drugih varnih naložb (kot so domače državne obveznice) razmeroma nizka. Zaradi te akumulacije denarja se terjatev nemške centralne banke v sistemu TARGET2 povečuje. Po drugi strani se povečujejo obveznosti držav, ki denar pošiljajo.

Povečevanje stanj v sistemu TARGET2 torej ni zaskrbljujoče?

Stanja v sistemu TARGET2 lahko dobro kažejo, kaj se dogaja v gospodarstvu oziroma v katero smer se denar pretaka po euroobmočju. Vendar pa se dejavniki, ki povzročajo to pretakanje, in interpretacija teh dejavnikov s časom lahko spreminjajo, poleg tega pa je temeljna značilnost valutne unije, da se denar pretaka preko državnih meja.

Stanja v sistemu TARGET2 včasih lahko delujejo kot signal, da je nekaj narobe, na primer če veliko denarja odteka iz določene države zaradi negotovosti glede finančnih razmer v njej. V takem primeru stanja v sistemu TARGET2 niso edini signal, da nekaj ni v redu.

Sedanja stanja različnih držav v sistemu TARGET2 so v glavnem posledica ukrepov denarne politike, ki jih je sprejela ECB, da bi spodbudila gospodarsko rast. Njihov vir niso finančni pretresi in zato niso zaskrbljujoča.

Več o tej temi:

• TARGET balances and the asset purchase programme, Economic Bulletin 7/2016
• Remarks at the BNYM 20th anniversary dinner on the dynamics of TARGET2 balances and monetary policy implementation, govor člana Izvršilnega odbora ECB Petra Praeta 15. septembra 2016