Povzetek

Po 15,0-odstotnem upadu v prvi polovici leta 2020 je realni BDP v euroobmočju v tretjem četrtletju zabeležil odboj (12,5%), kar je precej močnejše zvišanje, kot je bilo pričakovano v letošnjih septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB. Vseeno pa bo nedavna zaostritev zajezitvenih ukrepov zaradi močnega ponovnega izbruha okužb s koronavirusom (COVID-19) v vseh državah predvidoma privedla do ponovnega upada gospodarske aktivnosti v zadnjem četrtletju. Gospodarska aktivnost bo po pričakovanjih umirjena tudi v prvem četrtletju 2021. Pozitivne novice o razvoju cepiv kljub nazadovanju v bližnji prihodnosti vlivajo večje zaupanje v predpostavko, da bo zdravstvena kriza tekom leta 2021 in v začetku leta 2022 postopno razrešena. To naj bi skupaj z znatno podporo denarne in javnofinančne politike – ki je deloma povezana s svežnjem »EU naslednje generacije« – in s sedanjim okrevanjem zunanjega povpraševanja omogočilo močan odboj tekom leta 2021, pri čemer naj bi se realni BDP vrnil na predkrizno raven do sredine leta 2022. Tako bo gibanje BDP v euroobmočju kljub poslabšanju kratkoročnih obetov od leta 2022 predvidoma približno enako gibanju, ki je bilo predvideno v septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB. Ker bodo ukrepi ekonomskih politik po pričakovanjih uspešno preprečili veliko širjenje negativnih finančnih posledic in omejili negativne gospodarske posledice krize, bo leta 2023 raven realnega BDP predvidoma 2½% višja od predkrizne ravni iz leta 2019.

Kar zadeva inflacijo, navzgor delujoči bazni učinki, povezani s predhodnim padcem cen nafte, in vpliv ponovnega zvišanja stopnje DDV v Nemčiji na zvišanje inflacije nakazujejo odboj skupne inflacije, merjene z indeksom HICP, v letu 2021. Inflacija brez energentov in hrane bo leta 2021 po pričakovanjih okrevala veliko bolj umirjeno, saj je širši dezinflacijski vpliv, ki izvira iz šibkega povpraševanja in je prisoten predvsem v storitvenih dejavnostih, močnejši od pritiskov na zvišanje stroškov zaradi omejitev na strani ponudbe. V srednjeročnem obdobju se bo skupna inflacija predvidoma postopno zviševala, in sicer predvsem zaradi rahlega povečanja prispevka inflacije brez energentov in hrane, ki pa naj bi ostala precej umirjena na ravni 1,2% v letu 2023. Gledano v celoti se bo v osnovni projekciji inflacija ponovno okrepila z 0,2% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021, nato pa se bo postopno še zviševala na 1,1% v letu 2022 in 1,4% v letu 2023. V primerjavi s septembrskimi projekcijami strokovnjakov ECB je bila inflacija za leti 2020 in 2022 popravljena navzdol zaradi slabših najnovejših podatkov za inflacijo brez energentov in hrane ter navzdol popravljene ocene inflacijskih pritiskov v primerjavi s predhodnimi projekcijami v kontekstu prostih zmogljivosti na trgu proizvodov in trgu dela.^[1]

Zaradi nadaljevanja precejšnje negotovosti v zvezi s potekom pandemije, z morebitnimi medicinskimi rešitvami (vključno z dobavo cepiv in doseganjem precepljenosti) in z velikostjo negativnih gospodarskih posledic smo spet pripravili dva alternativna scenarija. Po blagem scenariju bo zajezitev virusa uspešnejša, uvedba cepljenja hitra in negativne posledice omejene. Po tem scenariju bi se realni BDP naslednje leto ponovno zvišal za 6,0% in dosegel predkrizno raven že konec leta 2021, inflacija pa bi se leta 2023 zvišala na 1,5%. Nasprotno pa bi se po zaostrenem scenariju, ki predpostavlja zamudo pri reševanju zdravstvene krize ter znatno in trajno izgubo gospodarskega potenciala, realni BDP v letu 2021 zelo malo zvišal in bi bil leta 2023 še vedno skoraj 2% nižji od predkrizne ravni, inflacija pa bi tisto leto znašala le 0,8%.

1 Ključne predpostavke, na katerih temeljijo projekcije

Osnovna projekcija temelji na več ključnih predpostavkah o poteku pandemije. V osnovni projekciji je predvideno, da bodo zajezitveni ukrepi v euroobmočju v prvem četrtletju 2021 v povprečju ostali tako strogi kot v zadnjem četrtletju 2020. Predpostavlja se, da so gospodarski stroški najnovejših ukrepov znatno nižji kot spomladi, saj so bolj ciljno usmerjeni in učinkoviti zaradi pridobljenih izkušenj o tem, kako se spoprijemati s pandemijo. Ko bodo na voljo in se bodo začele uporabljati medicinske rešitve, kot so na primer učinkovita cepiva, se bodo do začetka leta 2022 predvidoma vzporedno sprostili zajezitveni ukrepi in se bo večinoma razrešila tudi zdravstvena kriza. Tako se predpostavlja, da se bo velika negotovost, ki trenutno prevladuje, v obdobju projekcij postopno zmanjševala. Vseeno pa bodo s tem povezane ekonomske izgube predvidoma vztrajale tudi potem, ko bo zdravstvena kriza že večinoma razrešena – kar nakazuje trajno znižanje gospodarske aktivnosti v primerjavi s predkrizno dinamiko v celotnem obdobju projekcij. Podobne predpostavke glede poteka pandemije so oblikovane tudi za mednarodno okolje (glej okvir 2).

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike, vključno s svežnjem »EU naslednje generacije«, bodo podpirali raven dohodkov, zmanjševali izgubo delovnih mest in število stečajev ter pomagali omejevati neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovnem scenariju se poleg ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela do presečnega datuma za projekcije, upoštevajo tudi diskrecijski javnofinančni ukrepi, ki so povezani s krizo zaradi COVID-19 in v letu 2020 znašajo okrog 4½% BDP. Ukrepi obsegajo obsežne sheme za ohranjanje delovnih mest, ki blažijo posledice padca gospodarske aktivnosti za zaposlenost in dohodke od dela. Tako podjetja prejemajo precejšnje subvencije in kapitalske transferje. Čeprav so mnogi javnofinančni ukrepi, ki se trenutno izvajajo, začasni, je bila veljavnost nekaterih podaljšana, obenem pa so bili sprejeti novi svežnji z veljavnostjo od leta 2021, ki so vključeni v osnovni scenarij. V osnovi scenarij so vključeni tudi ukrepi, povezani s skladom za okrevanje »EU naslednje generacije« – ki vsako leto v obdobju 2021–2023 znašajo okrog 0,5% BDP (tj. približno polovico nepovratnih sredstev iz sklada v obdobju 2021–2026). Poleg tega naj bi državna posojila in poroštva ali kapitalske injekcije, ki bodo skupaj znašali okrog 17% BDP, prispevali k blažitvi likvidnostnih omejitev. Hkrati bodo ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike skrbnega in varnega poslovanja pomagali omejevati neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem v celotnem obdobju projekcij.

Nadaljnja tehnična predpostavka je, da bodo trgovinske odnose med Združenim kraljestvom in EU od 1. januarja 2021 samodejno urejali pogoji, ki jih določa Svetovna trgovinska organizacija po načelu države z največjimi ugodnostmi (WTO/MFN), kar je v skladu z letošnjo jesensko napovedjo Evropske komisije. Ker se je v predhodnih projekcijah strokovnjakov Eurosistema/ECB predpostavljalo, da bosta Združeno kraljestvo in EU sklenila prostotrgovinski sporazum, sprememba te predpostavke pomeni nižje povpraševanje po izvozu euroobmočja v Združeno kraljestvo, ki je povezano z uvedbo carin in necarinskih ovir za trgovinsko menjavo. Vseeno pa je treba opozoriti, da je bil v osnovno projekcijo tako kot v letošnjo jesensko napoved Evropske komisije vključen samo trgovinski vpliv, torej se niso upoštevale morebitne motnje na deviznih in finančnih trgih, ki so povezane s prehodom na pogoje WTO/MFN.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP je v tretjem četrtletju 2020 zabeležil močan, a nepopoln odboj. Po podatkih Eurostata je realni BDP v tretjem četrtletju narasel za 12,5% (glej graf 1). Gospodarska aktivnost v vseh državah euroobmočja se je po padcu v prvi polovici leta 2020 ponovno okrepila, pri čemer so države, kjer se je aktivnost najbolj strmo zmanjšala, na splošno zabeležile močnejši odboj. Dejanski podatki za tretje četrtletje so bili znatno boljši od predpostavk v osnovnem scenariju letošnjih septembrskih projekcij strokovnjakov ECB (8,4-odstotna rast) in tudi od povečanja, ki je bilo predvideno v septembrskem blagem scenariju (9,4-odstotna rast). Vseeno pa je okrevanje kljub močnemu povečanju gospodarske aktivnosti v tretjem četrtletju ostalo nepopolno, pri čemer je bila raven realnega BDP v tretjem četrtletju 2020 4,4% nižja od ravni v zadnjem četrtletju 2019.

Zaostrovanje zajezitvenih ukrepov oktobra in novembra 2020 v vseh državah euroobmočja bo predvidoma privedlo do ponovnega krčenja realnega BDP v zadnjem četrtletju. Zagon gospodarske rasti se je do septembra že umiril. Zaradi hitro naraščajočega števila novih okužb s COVID-19 so številne države euroobmočja napovedale ukrepe za delno omejitev gibanja z začetkom sredi oktobra. Tekoči kazalniki (kot so na primer kazalniki mobilnosti) kažejo, da se je zaradi teh ukrepov gospodarska aktivnost še dodatno upočasnjevala v novembru, sestavljeni indeks vodij nabave (PMI) o gospodarski aktivnosti pa je novembra zaradi storitvenih dejavnosti upadel na 45,3. Vendar pa so bili do zdaj napovedani zajezitveni ukrepi v primerjavi s pomladnim obdobjem omejitev gibanja na splošno bolj usmerjeni k storitvenim dejavnostim, v katerih prihaja do veliko stikov med ljudmi in se zato okužba še posebej hitro širi. Ker tovarne, šole, vrtci in javne storitve na splošno ostajajo odprti v večini držav, bodo ti ukrepi predvidoma povzročili manj motenj v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu kot spomladi, vseeno pa bodo spet močno zavirali aktivnost v storitvenih dejavnostih. Pred kratkim napovedani ciljno usmerjeni javnofinančni ukrepi v podporo sektorjem, ki so jih prizadele omejitve gibanja, bodo ublažili tudi splošen upad gospodarske aktivnosti. Gledano v celoti se bo realni BDP v zadnjem četrtletju 2020 po pričakovanjih znižal za 2,2%, v prvem četrtletju 2021 pa bo zabeležil zelo majhen odboj.

Gospodarska aktivnost se bo po projekcijah ponovno okrepila tekom leta 2021, čeprav bodo predvidoma še vedno v veljavi nekateri zajezitveni ukrepi. Drugi odboj aktivnosti se pričakuje na podlagi predpostavke o vztrajnem sproščanju zajezitvenih ukrepov, postopnem zmanjševanju negotovosti in krepitvi zaupanja zaradi obetov o učinkovitih cepivih ter njihovi pravočasni in uspešni dobavi. Gospodarsko aktivnost bodo poleg tega spodbujali tudi okrevanje zunanjega povpraševanja, ugodne ekonomske politike in doslej zavrto povpraševanje. Vseeno pa bo realni BDP okreval le postopno in predkrizno raven iz leta 2019 dosegel do sredine leta 2022 ter jo leta 2023 presegel za 2½%.

Kot kaže analiza komponent BDP, naj bi se zasebna potrošnja v letu 2020 po pričakovanjih zmanjšala za 8,3%, nato pa bo do sredine leta 2022 okrevala na predkrizno raven. Zasebna potrošnja se je v tretjem četrtletju 2020 močno ponovno okrepila, potem ko je v prvi polovici leta 2020 skupno upadla za 16,3%. K močnemu, a nepopolnemu odboju v tretjem četrtletju je najverjetneje prispevalo iztekanje doslej zavrtega povpraševanja – predvsem po trajnih proizvodih, pri čemer je število registracij novih osebnih avtomobilov v tretjem četrtletju poskočilo za skoraj 95% – in povečanje izdatkov za storitve. Po začetnem zmanjšanju je zasebna potrošnja kljub močnemu odboju v tretjem četrtletju le deloma okrevala. Nihanje zasebne potrošnje v prvih treh četrtletjih 2020 je v nasprotju z veliko bolj umirjeno dinamiko realnega razpoložljivega dohodka, ki je stabilen zaradi državne podpore, kar je privedlo do nenadnih sprememb stopnje varčevanja. Kar zadeva prihodnje obdobje, se bo zasebna potrošnja v zadnjem četrtletju 2020 predvidoma spet izrazito zmanjšala zaradi zaostrovanja zajezitvenih ukrepov, kar bo privedlo do ponovnega prisilnega varčevanja in najverjetneje do povečanja previdnostnega varčevanja. Nato bo v letu 2021 po projekcijah še naprej okrevala in predkrizno raven presegla sredi leta 2022. Odboj bosta podpirala postopno zmanjševanje negotovosti in postopno približevanje stopnje varčevanja predkrizni ravni, medtem ko bosta povečana brezposelnost in iztekanje neto javnofinančnih transferjev zavirala okrevanje potrošnje gospodinjstev.

Strmo in nenadno krčenje stanovanjskih naložb v letu 2020 se bo v obdobju projekcij predvidoma le postopno obrnilo. Po ocenah se so stanovanjske naložbe v prvi polovici leta 2020 skupno zmanjšale za 14,2%, pri čemer je bil upad večji v državah s strožjimi ukrepi za omejitev gibanja. Neugodni učinki, ki jih imajo oslabljen razpoložljivi dohodek, slabše zaupanje potrošnikov in višja brezposelnost na povpraševanje po stanovanjih, bodo predvidoma privedli do šibkega okrevanja stanovanjskih naložb, ki naj bi predkrizno raven dosegle šele v drugi polovici leta 2022.

Podjetniške naložbe so se leta 2020 po pričakovanjih strmo zmanjšale, nato pa naj bi leta 2021 le postopoma okrevale in predkrizno raven dosegle sredi leta 2022. Hud upad v prvi polovici leta 2020 je bil posledica omejitev gibanja, padca svetovnega in domačega povpraševanja ter skokovitega povečanja negotovosti. Čeprav so se podjetniške naložbe po ocenah v tretjem četrtletju močno ponovno povečale, pa se bodo v zadnjem četrtletju predvidoma ponovno skrčile. Postopen odboj se bo predvidoma začel tekom leta 2021, ko bo svetovno in domače povpraševanje okrevalo, delno pa ga bo podpiral tudi pozitiven učinek, ki ga bo imel načrt »EU naslednje generacije« na poslovne naložbe. Ker pa se bo negotovost predvidoma le postopno zmanjševala in je raven prostih zmogljivosti in zaskrbljenosti glede dolgoročnejših trendov povpraševanja povišana, bodo podjetja naložbe najverjetneje krepila le postopoma, kar nakazuje, da bo odboj postal močnejši šele leta 2022. Tako bodo podjetniške naložbe v euroobmočju po pričakovanjih dosegle predkrizno raven sredi leta 2022.

Bruto zadolženost nefinančnih družb se bo leta 2020 po projekcijah precej zvišala, nato pa se bo na koncu obdobja projekcij zmerno znižala, vendar bo vseeno ostala nad predkrizno ravnijo. Bruto zadolženost nefinančnih družb se je leta 2020 precej zvišala z že povišane ravni, in sicer zaradi izrazitega upada dobičkov podjetij v prvi polovici letošnjega leta in posledično vse pogostejše uporabe dolžniškega financiranja, s katerim se nadomešča pomanjkanje likvidnosti. Bruto zadolženost podjetij se bo v bližnji prihodnosti rahlo zvišala, nato pa se bo zmerno zniževala, a bo leta 2023 vseeno izrazito višja od ravni ob koncu leta 2019. Povečana stopnja zadolženosti nefinančnih družb bo v obdobju projekcij predvidoma omejevala rast podjetniških naložb, saj si podjetja prizadevajo ponovno vzpostaviti zdrave bilance. Vseeno pa so bruto plačila obresti podjetij v zadnjih nekaj letih upadla na rekordno nizko raven in se bodo po pričakovanjih v prihodnjih nekaj letih le zmerno zviševala, kar zmanjšuje morebitno zaskrbljenost glede vzdržnosti dolga.

Leta 2020 bo pandemija izvoz prizadela nesorazmerno bolj v primerjavi z uvozom, kar nakazuje na splošno negativen prispevek neto trgovinske menjave v letošnjem letu in nato v povprečju nevtralen prispevek. V prvi polovici leta 2020 so motnje v dobavnih verigah in manjše zunanje povpraševanje prizadeli že tako šibek izvoz, predvsem v avtomobilskem, strojnem in kemijskem sektorju, zaradi omejitev v turizmu pa je strmoglavil izvoz gostinskih in prevoznih storitev. Uvoz je strmo upadel tudi zaradi omejitev gibanja, ki so bile uvedene za zajezitev pandemije. Vseeno pa sta zavrto povpraševanje v izvozno naravnanih dejavnostih in odpravljanje številnih omejitev prispevala k močnemu odboju uvoza in izvoza v tretjem četrtletju. Izvoz storitev se v zadnjem četrtletju sooča z novimi omejitvami in čeprav zaprtje tovarn v odziv na pandemijo predvidoma ne bo prizadelo blagovne menjave, bo nanjo še naprej negativno vplivalo umirjeno končno povpraševanje. Konec prehodnega obdobja za brexit kaže, da se bodo od leta 2021 poslabšali dvostranski trgovinski pogoji z Združenim kraljestvom, ključno trgovinsko partnerico, ki absorbira 14% izvoza euroobmočja. V srednjeročnem obdobju bo trgovinsko menjavo euroobmočja zavirala apreciacija eura od začetka pandemije, ki vpliva na konkurenčnost euroobmočja. Zato bo delež na izvoznih trgih do konca obdobja projekcij predvidoma ostal nižji od ravni pred pandemijo. Prispevek neto trgovinske menjave k rasti BDP bo od leta 2021 ostal precej šibek in ne bo izravnal negativnega prispevka v letu 2020.

Kljub umirjenemu zviševanju brezposelnosti v zadnjih mesecih se bodo razmere na trgu dela po pričakovanjih znatno poslabšale, preden se bodo proti koncu obdobja projekcij normalizirale. Stopnja brezposelnosti se je zvišala s 7,6% v drugem četrtletju na 8,6% v tretjem četrtletju in je bila tako nižja, kot je bilo pričakovano v septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB. Nižja stopnja v tretjem četrtletju je bila predvsem posledica veliko močnejše rasti zaposlenosti od pričakovane. Vendar pa je bila zaposlenost v tretjem četrtletju 2020 vseeno 2,2% nižja od ravni, zabeležene v zadnjem četrtletju 2019. Po strmem zmanjšanju v drugem četrtletju je delovna sila v tretjem četrtletju deloma okrevala. Medtem ko se je število delavcev v shemah za ohranjanje delovnih mest v tretjem četrtletju precej znižalo, se bo v zadnjem četrtletju 2020 predvidoma spet zvišalo zaradi nedavnega zaostrovanja ukrepov za omejitev gibanja. Ker se bo delovna sila še naprej normalizirala in bodo delavci izstopali iz shem za ohranjanje delovnih mest, se bo stopnja brezposelnosti leta 2021 še dodatno zvišala na najvišjo raven (9,3%), nato pa se bo leta 2023 znižala na 7,5%, ko bo gospodarstvo okrevalo. Projekcije predpostavljajo, da se bo velik delež delavcev v shemah za ohranjanje delovnih mest lahko vrnil k redni obliki zaposlitve. Stopnja brezposelnosti in število zaposlenih naj bi se do konca obdobja projekcij večinoma vrnila na raven, zabeleženo v zadnjem četrtletju 2019.

Rast produktivnosti dela na zaposlenega se bo v letu 2020 predvidoma znižala, nato pa bo v obdobju projekcij okrevala. Potem ko je produktivnost dela na zaposlenega okrevala po strmem padcu v prvi polovici leta, se bo v zadnjem četrtletju 2020 po projekcijah ponovno znižala zaradi zaostritve zajezitvenih ukrepov in s tem povezane povečane uporabe shem za ohranjanje delovnih mest v številnih državah. Rast produktivnosti dela na zaposlenega bo predvidoma okrevala v prvi polovici leta 2021, nato pa se bo v preostanku obdobja projekcij postopno umirila.

V primerjavi s septembrskimi projekcijami strokovnjakov ECB je bila dinamika realne rasti BDP v kratkoročnem obdobju popravljena navzdol zaradi nedavnega ponovnega izbruha pandemije, vendar naj bi v srednjeročnem obdobju večinoma okrevala in dosegla raven iz osnovnega scenarija v septembrskih projekcijah, kar odraža dodatne javnofinančne spodbude, močnejši odboj ob sprostitvi zajezitvenih ukrepov in ugoden učinek na zaupanje. Realna rast BDP je za leto 2020 popravljena navzgor, kar je odraz veliko boljšega rezultata v tretjem četrtletju od pričakovanega, ki več kot odtehta popravek navzdol v zadnjem četrtletju zaradi ponovnega izbruha pandemije. Rast v prvem četrtletju 2021 je bila popravljena navzdol tudi zaradi spremembe tehnične predpostavke glede trgovinskih odnosov med Združenim kraljestvom in EU (glej poglavje 1). Močnejši odboj na medčetrtletni ravni tekom leta 2021, povezan s sproščanjem drugega vala zajezitvenih ukrepov in z dodatnimi javnofinančnimi spodbudami, ki deloma temeljijo na načrtu »EU naslednje generacije«, ne odtehta v celoti majhnega učinka prenosa v to leto. Popravek navzgor v letu 2022 je predvsem posledica višjega statističnega prenosa in pozitivnega učinka nižjih dolgoročnih obrestnih mer in nižjih cen nafte.

3 Cene in stroški

Inflacija se bo predvidoma zvišala z 0,2% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021, nato pa se bo postopoma nadalje krepila in v letu 2023 dosegla 1,4% (glej graf 2). Odboj v letu 2021 je v veliki meri posledica baznih učinkov v skupini cen energentov, ki so povezani s strmim padcem cen nafte na začetku globalnega izbruha COVID-19 ter s ponovnim zvišanjem DDV v Nemčiji. V letih 2022 in 2023 naj bi inflacija v skupini energentov znašala približno 1,6% in bo tako skupno inflacijo potiskala navzgor. Inflacija v skupini hrane naj bi se kratkoročno gibala nasprotno od inflacije v skupini energentov, saj naj bi se sprva znižala po skokovitem porastu v letu 2020 zaradi izbruha COVID-19, nato pa naj bi se od sredine leta 2022 zviševala in leta 2023 dosegla 1,8%. K pričakovani postopni rasti skupne inflacije na 1,4% v letu 2023 bodo torej znatno prispevale bolj volatilne postavke v indeksu HICP.

Inflacija brez energentov in hrane bo po predvidevanjih postopno rasla, in sicer z 0,7% v letu 2020 na 1,2% v letu 2023. Če ne upoštevamo vpliva sprememb posrednih davkov, ta projekcija nakazuje dolgotrajnejše obdobje šibke osnovne inflacije, ki se bo nadaljevalo tudi v letu 2021, medtem ko naj bi se opazno, čeprav še vedno postopno zviševanje začelo šele proti koncu leta 2021. Oslabljena dinamika osnovne inflacije v kratkoročnem obdobju je posledica šibkega povpraševanja, ki izhaja iz omejitev zaradi COVID-19, ki zavirajo gospodarsko aktivnost in dohodke. Zaviralne učinke naj bi le deloma odtehtali navzgor usmerjeni cenovni in stroškovni pritiski zaradi motenj na strani ponudbe, ki na primer izhajajo iz prekinjenih globalnih vrednostnih verig in omejevanja socialnih stikov. Pričakovano postopno zviševanje inflacije brez energentov in hrane v drugi polovici obdobja projekcij je posledica naraščanja povpraševanja v okolju nadaljnjega gospodarskega okrevanja, medtem ko naj bi se navzgor usmerjeni pritiski zaradi negativnih vplivov s ponudbene strani, ki so povezani s pandemijo, umirili.

Zaradi shem za ohranjanje delovnih mest bo gibanje sredstev za zaposlene na zaposlenega zelo volatilno, vendar sheme blažijo vpliv gospodarske aktivnosti na stroške plač v podjetjih. S shemami se vzdržuje zaposlenost ob znatnem zmanjšanju števila opravljenih delovnih ur, kar medletno stopnjo rasti sredstev za zaposlene potiska navzdol, tako da naj bi se v letu 2020 znižala za 1,1%, nato pa naj bi se leta 2021 zaradi baznih učinkov močno okrepila (za 3,6%). Ko se bo vpliv shem za ohranjanje delovnih mest zmanjšal in se bodo gibanja na trgu dela normalizirala, naj bi rast sredstev za zaposlene ob koncu obdobja projekcij znašala nekoliko nad 2,0%, kar je približno primerljivo s stopnjami rasti pred pandemijo.

Rast stroškov dela na enoto proizvoda bo v obdobju projekcij verjetno zelo nihala, vendar naj bi na splošno povzročala le oslabljene inflacijske pritiske. Velika nihanja bodo v veliki meri bolj posledica gibanja produktivnosti kot plač. Visoka rast produktivnosti dela v letu 2021, ko bo proizvodnja okrevala, gibanja na trgu dela pa bodo še vedno šibka, in v manjši meri v letu 2022 naj bi povzročila negativno rast stroškov dela na enoto proizvoda v teh dveh letih, nato pa se bo leta 2023 vrnila v pozitivno območje. Kumulativno naj bi bila rast stroškov dela na enoto proizvoda v obdobju 2020–2023 nekoliko višja od 1,0% letno, kar pomeni, da bodo pritiski na rast domačih cen le umirjeni.

Velika nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij večinoma absorbirale profitne marže. Zato se predvideva, da se bodo v bližnji prihodnosti zmanjšale v skladu z rastjo gospodarske aktivnosti in produktivnosti ter zatem opazno okrevale, ko se bodo pritiski s strani stroškov dela umirili. V obdobju 2020–2021 bodo profitne marže nekoliko izkrivljene zaradi vladnih programov podpore za plače. Proti koncu obdobja projekcij bodo imele profitne marže po pričakovanjih večinoma nevtralen vpliv na inflacijske pritiske, ki bodo do takrat v glavnem zopet izhajali iz stroškov dela.

Dinamika uvoznih cen naj bi izkazovala podoben vzorec kot cene nafte, kar pomeni zmerno rast v drugi polovici obdobja projekcij. Medletna stopnja rasti uvoznega deflatorja naj bi po zelo negativni stopnji v letu 2020 postala v obdobju 2021–2023 zmerno pozitivna. Pozitivna stopnja inflacije v skupini uvoznih cen bo v teh letih posledica določenih navzgor usmerjenih pritiskov s strani primarnih surovin, pa tudi splošnejšega vpliva globalne dinamike cen, ko bo svetovno gospodarstvo okrevalo. Ta vpliv bo deloma izravnala apreciacija eura tekom leta 2020, ki bo zavirala rast cen.

V primerjavi s septembrskimi makroekonomskim projekcijami strokovnjakov ECB je bila projekcija inflacije za leti 2020 in 2022 popravljena navzdol. Inflacija v skupini energentov je bila popravljena navzgor za leto 2021 in navzdol za leto 2022, kar je odraz predpostavke, ki izhaja iz krivulje terminskih cen nafte. Inflacija v skupini hrane kaže enak vzorec popravkov, kar je povezano z daljšim iztekanjem skokovitega porasta, ki je bil leta 2020 zabeležen zaradi COVID-19. Inflacija brez energentov in hrane je bila v letih 2020, 2021 in 2022 popravljena navzdol zaradi šibkejših podatkov v zadnjem obdobju in navzdol popravljene ocene inflacijskih pritiskov v primerjavi s prejšnjimi projekcijami v okolju obsežnih, vendar vse manjših prostih zmogljivosti na trgu proizvodov in trgu dela.

4 Javnofinančni obeti

Znatna javnofinančna podpora je v letu 2020 ublažila makroekonomske posledice krize COVID-19. Naravnanost javnofinančne politike^[3] je po ocenah v letu 2020 zelo spodbujevalna. To je v glavnem posledica izjemnih javnofinančnih ukrepov, ki so jih kot odziv na pandemijo sprejele vse države v euroobmočju. Če pogledamo euroobmočje kot celoto, ti ukrepi znašajo približno 4½% BDP, od česar večino predstavlja dodatna poraba v obliki transferjev in subvencij podjetjem in gospodinjstvom, vključno s shemami za ohranjanje delovnih mest. V primerjavi s septembrskimi projekcijami strokovnjakov ECB je velikost svežnja podpornih ukrepov ob krizi zaradi COVID-19 v letu 2020 približno nespremenjena.

Izredna pomoč naj bi se v glavnem iztekla leta 2021, vendar so bili v primerjavi s septembrskimi projekcijami nekateri ukrepi podaljšani ter v nacionalnih proračunih za leto 2021 sprejeti ali predstavljeni novi svežnji v podporo okrevanju. Na podlagi odobrenih ali zakonsko sprejetih ukrepov na presečni datum za javnofinančne predpostavke je večina programov v zvezi s pandemijo začasnih (znašajo približno 3% BDP) in bodo postopoma odpravljeni predvsem v letu 2021 in v manjši meri v letu 2022. Obenem so v osnovni scenarij vključeni tudi vladni spodbujevalni ukrepi, povezani s skladom za okrevanje »EU naslednje generacije« – ki vsako leto v obdobju 2021–2023 znašajo okrog 0,5% BDP (tj. približno polovico obsega nepovratnih sredstev v skladu v obdobju 2021–2026). Negotovost v zvezi z velikostjo, časovnico in sestavo javnofinančnih spodbud, ki se bodo financirale s svežnjem »EU naslednje generacije«, ostaja. Naravnanost javnofinančne politike za leto 2021 na splošno nakazuje zmanjšanje spodbud, čeprav v manjši meri, kot je bilo predvideno v septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB.

Proračunski primanjkljaj v euroobmočju se bo leta 2020 po projekcijah znatno povečal, v letu 2021 se bo nekoliko zmanjšal, v letih 2022 in 2023 pa se bo zmanjšal izraziteje. Povečanje proračunskega primanjkljaja v letu 2020 izhaja iz izrednih javnofinančnih ukrepov in negativne ciklične komponente, kar je odraz poslabšanja makroekonomskih razmer. Zmanjšanje proračunskega primanjkljaja v letu 2021 je večinoma povezano z delno odpravo izrednih javnofinančnih ukrepov, medtem ko se bo ciklična komponenta le rahlo izboljšala. Večje izboljšanje proračunskega salda v letu 2022 je posledica ugodnejše ciklične komponente in nadaljnjega odpravljanja spodbujevalnih ukrepov. Ob večinoma nevtralno naravnani javnofinančni politiki in boljših cikličnih razmerah pa se bo proračunski saldo v letu 2023 predvidoma še dodatno izboljšal na ‑3% BDP.

Stopnja javnega dolga v euroobmočju se bo po projekcijah v letu 2020 zvišala, dosegla rekordno vrednost v letu 2021, nato pa bo v letih 2022 in 2023 nekoliko upadla. Skokovit porast deleža javnega dolga v letu 2020 je rezultat razlike med obrestno mero in stopnjo rasti, ki prispeva k povečevanju dolga (učinek snežne kepe), ter visokega primarnega primanjkljaja. Dolg naj bi dosegel skoraj 100% BDP v letu 2021, ko bo negativen vpliv primarnega primanjkljaja večji od ugodnega učinka snežne kepe. Rahlo zmanjšanje v obdobju zatem pa je v glavnem posledica ugodne razlike med obrestno mero in stopnjo gospodarske rasti ob okrevanju gospodarstva, kar bo več kot odtehtalo primarni primanjkljaj v tem času. V primerjavi s septembrskimi projekcijami strokovnjakov ECB sta bila proračunski saldo in stopnja javnega dolga v euroobmočju za leto 2022 popravljena navzdol, kar je večinoma v skladu s popravki v kategorijah diskrecijskih ukrepov, cikličnih razmer in plačil obresti.